Kje so maske? Kitajska poezija, pozor!

Šar-čin-čon Krin-kong

KJE SO MASKE?

Kje so maske, sosed me sprašuje,
je pošla, mi pravi, vsa zaloga,
virus pa, kitajska ta nadloga
se le širi, nič ne pojenjuje.

Kje so maske, tiste gledališke,
vprašam ga nazaj, saj sem začuden,
biti hočem vseeno še vljuden,
nočem reči, maskam tem mrliške.

Šar-čin-čon, ta slavni naš igralec
jih prodal je namreč na Kitajsko,
da imajo tam predstavo rajsko,
cel milijon jih šlo je tja, čez palec.

Šar-čin-čon tako je pač presodil,
da nobene več ne potrebuje,
saj je z masko mu vsak dan le huje,
vsakomur bi cel kostum posodil.

Padle namreč maske so docela,
zdaj vsa mimika na plano pride,
nov je dan, je konec sanj, saj vzide
sonce vsak dan prej, ti gromska strela!

Kje so maske, sosed ne odneha,
Šar-čin-čon naj svojo mu posodi,
saj brez maske laže samcat blodi,
dokler se kot lutka ne upeha.

Za vse tiste, za stvari dovzetne
pa povem, v začetku že napaka
je bila, ko v gledališču spaka
je nosila maske marionetne.

Gledališče to bilo ni pravo,
lutkovno bilo je in zdaj vemo,
v javnost da zavoljo lutk ne smemo,
čakamo na nov dan, torej: zdravo!

V novicah