Točka preloma

Pred dvema letoma sem pisal o točki preloma. Napisal sem, da bo ta nastopila, ko bo razumska levica začela sodelovati z desno sredino in se odvrnila od podpiranja prav vsake poteze levice. Od vkopavanja na rdečih okopih v kulturi, gospodarstvu in politiki. Tako kot pred osamosvojitvijo, ko je del levice nehal podpirati leve skrajneže, prevladujoče v državi. Če dva človeka, kot sta Voljč in Pergarjeva, podprla novo vlado, je to znak, da smo to točko preloma mogoče ravnokar doživeli. Če Črešnar Pergar reče glasno v kamero, da so jih novi obrazi že trikrat zapored razočarali, je jasno, da imajo polpismenih novinarjev in opravilno nesposobnih politikov dovolj.
Danes zjutraj smo se zbudili ob glasbi Petra Graše:
“Urlaju sa radija luđaci,
mudri samo šute na sav glas.
Sudbinu nam kroje loši đaci.
Da li i ko navija za nas?
Kada život zbroji sve,
vrijeme nije najbolje
i ljudi su u kvaru.
Početnici znaju sve, pametni ne govore, a krivi su u pravu.”
Grašo prihaja marca v Koper in na koncert gre vseh sedem članov naše družine, od študentke do triletnika. Upam da prihaja marca v Ljubljano tudi nova vlada.

Točka preloma (objavljeno 18. februarja 2018 KLIK)

Veliko znakov nakazuje, da je v naši državi mera polna. Da čakamo samo še kapljo, ki bo povzročila prelitje. Mogoče se bo to zgodilo že junija, na novih parlamentarnih volitvah.

Kriza vladajoče leve elite in vsesplošno ljudsko nezadovoljstvo sta stalnici zadnjih let. Do preloma pa kljub temu ni prišlo. Zdi se, da bi se to utegnilo zgoditi že kmalu. Glas proti vladajoči levi oblasti so namreč začeli povzdigovati tudi levičarski intelektualci.

Nekaj podobnega se je zgodilo konec 80-let prejšnjega stoletja. Slovenski komunizem se ni zrušil v trenutku, ko so protikomunisti med ljudmi pridobili večino. Podrl se je, ko so se na demokratično stran postavili nekateri levičarski intelektualci. Nekdanji sotrudniki in podporniki režima so rekli, da je tega dovolj.

Glas razuma z levice

V zadnjih letih najdemo vse več intelektualcev, politikov, podjetnikov in novinarjev, ki si upajo glasno povedati, kar so že precej nazaj ugotovili: da je cesar nag. Da smo državo zavozili. Da smo pozabili na osamosvojitev, ponos, slovenstvo in kulturno tradicijo. Da nas višegrajske in baltiške države, ki so pred pol stoletja bile v razvoju več let za nami, prehitevajo. Da smo že davno v razvoju nehali dohitevati zahodne države. Da se je Republika Slovenija spremenila v globoko državo.

V nedavnem Reporterju je tako Bojan Dobovšek, ki se je od vladne levice umaknil že kmalu po zadnjih volitvah, veliko povedal o globoki državi. Zanimivo sicer, da je avtorstvo tega pojma pripisal kar sam sebi. Je rekel, da že petnajst let govori o globoki državi in da se je zdaj to očitno «prijelo».

Mi je šlo kar malo na smeh. Če bi namreč Dobovšek res 15 let vedel, kaj je globoka država, se ne bi včlanil v stranko Mira Cerarja. Za slednjo je bilo namreč že pred ustanovitvijo jasno, da bo nastala kot reinkarnacija LDS, Zares in Pozitivne Slovenije. To je lahko spregledal samo nepoznavalec politike ali navijaški privrženec politične levice.

V naslednjih štirih letih z Marjanom Šarcem nas bodo v razvoju prehitele že prav vse višegrajske in baltiške države. Mogoče bo šele takrat, ko bomo ne le na dnu evropske ampak tudi vzhodnoevropske lestvice, nastopila točka preloma.

Globoka država je nastala leta 1990

Ob intervjuju se nisem samo nasmihal, ampak sem bil nad Dobovškom tudi malce razočaran. Kako je lahko ustanovitelj nove politične stranke tako nenačitan? O globoki državi so zelo natančno pisali že davno. V knjigah, ki bi jih moral prebrati vsak politik, preden vstopi v politično areno.

Politik, ki ni bral Andreja Aplenca, Danila Slivnika in Janeza Janše, o slovenski politiki ne more vedeti veliko. Janez Janša je v Okopih leta 1994 natančno opisal tehnologijo levičarske oblasti. Leto kasneje pa je izšla knjiga Eda Ravnikarja, ki je globoko državo tudi poimenoval s skovanko udbomafija.

Bo kdo rekel, da smo cinični in se posmehujemo razumnikom, ki leta 2018 ugotavljajo stvari, o katerih desnosredinski intelektualci opozarjajo že vse od leta 1992 naprej. A povsem enako je to bilo v času zloma komunizma.

Cerkev in kristjani so bili glavna opozicija režimu od njegovega nastanka, a kljub temu so v novi demokratični državi pristali na obrobju. Krščanski demokrati, ki so na prvih štirih volitvah redno dobivali 30%, so danes na parlamentarnem robu. Celotna desna sredina, ki je imela do leta 2000 več kot polovico volilnega telesa, danes nima zagotovljene niti tretjine parlamentih sedežev. Desnosredinska vlada so za Slovenijo lahko le še pobožne sanje.

Kako vrniti ugrabljeno državo

Ugrabljeno državo lahko vrne državljanom samo koalicijska razvojna vlada desne sredine in nove, razumske zmerne levice. Privrženci SDS so prepričani, da to lahko doseže samo močn(ejš)a SDS.  V resnici pa bi to pripeljalo kvečjemu do takoimenovane velike koalicije med SDS in SD.

Razvojna vlada lahko nastane samo ob močni SDS, močni NSi in močni sredinski liberalni stranki Bojana Požarja. Taki vladi bi se lahko pridružila še kaka manjša nova ali stara stranka. To pa se bo zgodilo le, če bo še pred volitvami tista prej omenjena kaplja prelila tekočino iz kupe čez rob.

Kaj pa, če…

Če se to ne bo zgodilo, bomo čakali nova štiri leta. Če ne bo mera polna, bo na volitvah zmagal Marjan Šarec. V naslednjih štirih letih z Marjanom Šarcem nas bodo v razvoju prehitele že prav vse višegrajske in baltiške države.

Mogoče bo šele takrat, ko bomo ne le na dnu evropske, ampak tudi vzhodnoevropske lestvice, nastopila točka preloma.

V novicah