Šembid in nacionalna himna

Šembid na Vipavskem, doprsni kip skladatelja Stanka Premrla. Foto (c): Tino Mamić

Da je kultura v Šentvidu, po domače Šembidu, kot se je Podnanos imenoval stoletja, vse do preimenovalne ihte rdečih oblastnikov, tudi po 700 letih izredno živahna, dokazujejo mnoga društva: mladinsko, planinsko, turistično, gasilsko, lovsko, kulturno in športno. Podnanos je tudi rojstni kraj slovenske himne, saj je poeta Prešerna k pesnenju o vinski trti spodbudil znameniti šembijski župnik in vinogradnik Matija Vertovec. Melodija pa je nastala prav v Šembidu, ali točneje v Lozicah, kjer jo je zložil domačin, duhovnik in glasbenik Stanko Premrl.

Zanimivo, v isti hiši kot Stanko se je rodil tudi njegov nečak Janko, primorski heroj s partizanskim imenom Vojko. Njegova smrt ostaja zavita v tančico skrivnosti, saj v nasprotju z uradno verzijo, da je bil smrtno ranjen v bitki z Italijani, veliko več argumentov in pričevanj dokazuje, da ga je pokončala partizanska roka. S hišo ob Johanovem mostu pa je povezan še en znamenit Primorec, tržaški pisatelj Boris Pahor, ki se je poročil z Jankovo sestro.

Štirje gradovi, štirje mostovi

Cerkev sv. Vida v Šembidu. Foto (c): Tino Mamić

“Kljub novemu imenu pa so prebivalci naselja pod mogočnim Nanosom ob sotočju Pasjega repa in Močilnika še vedno Šembijci,” je povedal Jurij Rosa, zgodovinar iz Poreč pri Podnanosu, ki je sicer zaposlen v novogoriškem Pokrajinskem muzeju. “Vas se ponaša s kar štirimi kamnitimi mostovi in štirimi gradovi,” pove Rosa.

Slikoviti mostovi na čelu z Johanovim so postali slavni zaradi filma Tistega lepega dne (1962), posnetega v Podnanosu po noveli Cirila Kosmača. Gradovi žal niso najbolj ohranjeni. Od najstarejšega, ki je bil postavljen nad Porečami pred pol tisočletja kot protiturški tabor, so ostale le še razvaline, saj so ga opustili pred dobrimi tristo leti.

Kamnite mojstrovine

V Podbrjah sta graščini Rosenek (Dolencov grad) in Schiwitzhofen (Živcov grad), ki sta nastali pred dobrimi tremi ali štirimi stoletji. Četrti grajski kompleks, imenovan tudi Zajčji grad ali Tavčarjeva hiša, pa danes seka cesta, ki pelje proti Orehovici. Še vedno pa je tri stoletja star grad prava paša za oči, z lepim vhodnim kamnitim portalom, 14 metrov dolgo kletjo in kuhinjo iz 18. stoletja.

Kamnita lepotica, streha šembijske cerkve, ponos Podnanosa Foto (c): Tino Mamić

Osrednje mesto pripada župnijski cerkvi, ki ima, kot pove Rosa, največjo kamnito streho v državi. Cerkev sv. Vida ima samostojni zvonik oglejskega tipa (1615) in vhodno pročelje, ki predstavlja slogovni vrh umetnin iz kraškega kamna v 17. stoletju.

Renesansa pa ni dala podobe samo fasadi, ampak nas preseneti tudi v notranjosti. Človek med gotskimi rebri stranske kapele obnemi pod izjemnimi freskami iz konca 15. stoletja.

V novicah