Popis, ki je na novo odkril 20.000 Slovencev

Pred 110 leti je v vseh deželah rajnkega avstro-ogrskega cesarstva potekal popis prebivalstva, ki je v Trstu postal orodje italijanskih nacionalistov. S ponarejanjem podatkov so namreč število Slovencev zmanjšali za pol. Takrat so Slovenci živeli ob morju le med Devinom in Trstom, medtem ko so na dveh območjih večinsko živeli tudi onkraj Dragonje.

Popis je prišel v zgodovinske učbenike zaradi tržaških iredentistov, ki so v želji, da bi dokazali popolno etnično prevlado v največjem mestu med Alpami in Jadranom, na različne načine povečevali število italijansko govorečih meščanov in hkrati zmanjševali število slovensko govorečih. Poleg tega pa izpraševalci niso povpraševali državljanov po njihovem maternem jeziku, ampak po občevalnem.

20.000 na novo odkritih Slovencev

Po drugi reviziji, jeseni leta 1911, se je na novo odkrilo 20.000 Slovencev v Trstu in 4000 v Gorici. V Trstu je tako takrat po podatkih popisa živelo 56.000 Slovencev, kar pomeni četrtino prebivalstva. 119.000 Italijanov predstavlja polovico prebivalstva, preostala četrtina pa so tujci.

Glede na priimke v Trstu, ki jih najdemo v župnijah strogega središča mesta, bi seveda lahko sklepali, da je meščanov slovenskega porekla še bistveno več. Tudi več kot pol. A vendar tudi najbolj optimistične zgodovinske ocene števila Slovencev, ki so se imeli za Slovence, ne preseže števila Italijanov. Kakorkoli, druga revizija, ki zaradi odlično ohranjenega gradiva gotovo ni mogla biti zadnja, je pomenila veliko in pomembno zmago za Slovence v Trstu.

Ob Dragonji

Zanimive podatke je popis dal tudi za etnično sliko ob Dragonji. Na zemljevidu etnična meja v glavnem poteka po Dragonji, ob njenem izlivu in na Savudrijskem polotoku pa prevladuje italijansko prebivalstvo. Gre seveda za uradne podatke, ki so glede na ocene zgodovinarjev vsaj delno v italijansko korist.

A popis za kar nekaj vasi onkraj Dragonje trdi, da so tam živeli Slovenci. V Kaštelu tako navaja 362 Slovencev in 71 Hrvatov, v Savudriji pa 66 ob 371 Italijanih in nobenem Hrvatu. V okraju Motovun piše, da je bilo Hrvatov 3147, Slovencev pa 1042. Slednji predstavljajo večino v naslednjih danes hrvaških naseljih: Brdce, Sovišćine, Zamask, Lisac, Pasjak, Rupa, Šapjane, Sv. Frančišek, Tuliševica, Gradinje in Zrenj.

Hrvate pa navaja tudi tostran Dragonje: v Sv. Petru jih našteje 46 ob 402 Slovencih, v Pregari pa 411 ob desetih Slovencih.

Previdno z ocenami

Podatkov seveda ne gre jemati za suho zlato, saj bi jih bilo treba preveriti tudi v drugih virih. Dr. Egon Pelikan, ki je proučeval popis prebivalstva istega območja iz leta 1933, opozarja, da so duhovniki velikokrat določili narodno pripadnost svojih župljanov. Kjer so bili duhovniki Slovenci, so verniki molili slovensko, kjer so bili Hrvati, pa hrvaško: “Nacionalna pripadnost preštevanega prebivalstva je vprašljiva v nekaterih vaseh v Istri, kjer je pogosto nihala prav glede na narodno pripadnost krajevnega duhovnika.”

Problem so tudi meje, ki so se spreminjale. V Dekaniji Piran so, denimo, našteli 20.000 Italijanov, 2000 Hrvatov in samo 550 Slovencev. A dekanija je takrat obsegala tudi tri župnije onkraj Dragonje: Plovanijo, Sv. Marijo na Krasu in Savudrijo, opozarja Pelikan.

V novicah