Koga moti Jože Možina

Jože Možina, doktor zgodovinskih znanosti, sicer pa tudi sociolog, režiser in novinar, je napisal knjigo o nastanku slovenskega razkola. Bila je razgrabljena v nekaj dneh, pripravljajo pa že ponatis. Ob njegovem imenu se marsikateremu sodelavcu globoke države dvignejo lasje pokonci. Ko je pred leti za dokumentarni film o Pedru Opeki dobil več tujih filmskih nagrad, slednjič pa še nagrado prešernovega sklada, so provladni mediji pregorevali v napadanju na Možino. Danes je kristalno jasno, da so se s tem hoteli prikupiti vladnikom in stricem iz ozadja. Ena od takih potez je bil tudi kolektivni odstop komisije za scenske umetnosti Prešernove sklada, ki je tako hotela demonstrirati nasprotovanje odločitvi vodstva sklada, ki je eno od nagrad podelil Možini. Takrat je nastala kolumna, ki je objavljena tudi v knjigi Dalmatino.

Moteči Možina

Dalmatino

Odstop komisarjev za scenske umetnosti samo zato, ker nekdo drug ne deli z njimi enakega mnenja, je otročarija.

Ali pobalinstvo, kot si ga je privoščila temačna Makarovičeva pred leti na podelitvi Prešernove. Makarovičeva, ki ji smisla za dramatičnost ne moremo odrekati, je s svojim lenobno vzvišenim zamahom roke in besedami “nagrado seveda zavračam” pred televizijo vsaj šokirala. Že videno Še bolj pa na zdajšnjo evforijo zaradi nagrade, ki jo bo prejel Jože Možina, spominja dogajanje, nastrojeno proti podelitvi Prešernove nagrade slikarju Marku Rupniku. Tudi njegovega dela slovenski kritiki in kulturniki niso poznali. Saj si ga niso šli ogledat. Zato so morali iz Ljubljane organizirati posebno letalo za Rim, da so slovensko kulturniško elito prepričali v to, kar je svet že poznal. A ne glede na to, Rupnik še naprej ostaja nepomemben za slovensko kulturniško srenjo in medije. Čeprav je njegova dela videlo že več ljudi kot vse druge slovenske umetnine skupaj. V Ljubljani to ne šteje veliko. Kaj pa je najbolj moteče pri Rupniku? “Malenkost”, da ni le slikar, ampak tudi – duhovnik.

Ignoranti

Tudi film Jožeta Možine so na festivalu slovenskega filma člani komisije povsem ignorirali. Tako kot odstopljeni komisarji. Filma niso niti obravnavali. Dva sta dvorano zapustila že na samem začetku po nekaj minutah. Tisti, ki se je naslednje pol ure zabaval s telefončkom, pa je nato ven zvabil še preostala dva člana. Med 18 (osemnajstimi) podeljenimi nagradami film o Opeki ni dobil niti ene. Malce čudno. Pa ne samo zato, ker ga je na nacionalni televiziji videla četrtina Slovencev. Ampak zato, ker je dobil zatem kar nekaj nagrad na mednarodnih festivalih. Najboljši dokumentarni film, najboljši okoljsko naravnan dokumentarec, nagrada za režijo, nagrada za odličnost. Hollywood, Vancouver, St. Tropez, Džakarta. V zadnji je dobil nagrado, medtem ko je Robert Redford s filmom Jez 999 ostal brez nje. Zakaj? Spet je posredi “malenkost”, saj je svetovno znani misijonar Pedro Opeka tudi – duhovnik. Pa še sin domobranca, ki se je rešil smrti tik pred breznom. To nekatere še posebej boli. Naj uporabimo frazo nekega drugega po vsem širnem svetu znanega in priljubljenega Slovenca. To je drugorazredna tema. Jože Možina je lahko vesel, da se piše leto ’14 in ne ’41.

Ko pamet odpove

Ko gre za Možino, nekaterim pamet odpove. Možina namreč na poljuden način tudi v zadnjo hišo prinaša resnico, ki jo slovenska levica na vso moč prikriva. Ko temu dejstvu dodamo še “malenkost”, da je kristjan, postane jasno, zakaj bi nekateri Slovenci Možini tudi ob Nobelovi nagradi žvižgali.

Potem ko je upravni odbor Prešernovega sklada, ki ga sestavljajo ugledni kulturniki in akademiki, novembra soglasno odločil, da eno nagrado dobi tudi Možina, so politični pritiski vladne in provladne garniture pripeljali do absurda.

Med dodatnimi razlogi za to levo ihto je tudi zelo skromen proračun dokumentarca, ki je obšel svet. Nastal je z zelo malo denarja, nekaj deset tisoč evri. In z veliko prostovoljnega dela. To seveda ne gre, saj je motnja v sistemu. Slovenski filmar ni filmar, če ne jamra, da je slovenski film podhranjen. Če država deli na stotisoče evrov za povprečne filme, je potem dober film za malo denarja velika motnja v sistemu.

Opeka je naša skupna zgodba Možina velikokrat glasno pove, da je imel izredno srečo, ker je lahko predstavil Pedra Opeko. Bistvo filma je pokazati svetu, kaj je naredil Slovenec. In Slovencem v gospodarski in moralni krizi pokazati, česa je Slovenec sposoben. Na to smo lahko ponosni. Pedro Opeka je naša zgodba. Naša skupna zmaga.

V novicah