Zorko Simčič, vse najboljše!

Zorko Simčič praznuje jutri 98. rojstni dan. Rojen je bil 19. novembra daljnega leta 1921. Pred osmimi leti je izšel njegov poslednji roman, Poslednji deseti bratje, ki je nastajal 30 let. Poglejmo, kaj je o njem ob izidu povedal avtor. Na več kot 700 straneh je kolaž 21 prepletenih zgodb s 300 osebami. A z mitom o desetem bratu moramo nehati, je odločen Simčič.

 “So miti, ki smo si jih izmislili, in so miti, ki jih je nekoč nekdo kot neusahljivo drevo zasadil med zakone zgodovine,” pravi Simčič. Foto: Tino Mamić
“So miti, ki smo si jih izmislili, in so miti, ki jih je nekoč nekdo kot neusahljivo drevo zasadil med zakone zgodovine,” pravi Simčič. Foto: Tino Mamić

Svetovljanski pisatelj Zorko Simčič, ki se ima za Brica, pa čeprav je bil rojen v Mariboru in velik del življenja preživel onkraj Atlantika, je v romanu opisal življenjske zgodbe slovenskih desetih bratov.

Zgodba se začne v Trstu po drugi svetovni vojni, ko Slovenec od italijanskih oblasti ne more dobiti državljanstva in dovoljenja za delo in se mora zato izseliti čez ocean.

Gre za mit, ki izvira še iz keltskih časov, ko je deseti brat moral od hiše. To je usoda, ki nujno ne pomeni nesrečnega tavanja po svetu, lahko je tudi velika in uspešna življenjska zgodba. Simčič pravi, da se je ta mit prav med Slovenci izredno dobro ohranil, medtem ko so ga drugod povsem pozabili. “S tem mitom pa je treba končati,” je pojasnil Simčič, zakaj govori o “poslednjih” desetih bratih, saj mora biti hlastanja po zadoščenju enkrat vendarle konec. Zato je, denimo, napisal pravljico za otroke o Lepi Vidi, ki se vrne domov v Devin, se poroči in srečno živi s svojimi številnimi otroki in vnuki.

Prva različica za romana je nastala leta 1969 v Argentini. Pretipkal jo je leto kasneje na Danskem in prepustil času. “Hvala Bogu, takrat ni bilo denarja, da bi jo izdali,” se je nasmehnil na predstavitvi v prostorih Študentske založbe Beletrina v Ljubljani. Ponovno jo je vzel v roke ob selitvi iz Buenos Airesa v Ljubljano (1994) in je le na prigovarjanje prijateljev ni vrgel na ogenj. Končno jo je začel pretipkavati na računalnik pred tremi leti, ko se je po več tednov umaknil v popolno samoto. “Kako uro proč od tu, a ne povem kam, da bom imel mir, ” se nasmeje vedri 90-letnik.

Zorko SImčič Foto: (c) Tino Mamić

Roman, ki je dva meseca nastajal tudi v Piranu, se začne v Trstu tri leta po koncu druge svetovne vojne. Simčič se spominja, kako je v Trstu dobil odobreno prošnjo za izselitev v Južno Afriko. Ob koncu pogovora mu je južnoafriški uradnik, oficir rekel, da si njihova vlada želi mladih, krepkih belcev, ki bi oplodili in pomnožili belo raso na jugu Afrike. “Nisem puritanec, a vendar sem zapustil pisarno in raztrgal vse dokumente in dovoljenja za izselitev,” se spominja dogodka, ki ga je opisal tudi na prvih straneh knjige. V romanu je še več opisov dogodkov iz dolge in raznolike življenjske zgodbe Zorka Simčiča in ljudi, ki jih je srečeval, čeprav so nekatere podrobnosti (spol, kraj, imena) spremenjeni. “Ne bi si želel, da se zgodi, kar se je pred leti neki slovenski pisateljici, da se je morala zagovarjati na sodišču,” je na predstavitvi Poslednjih desetih bratov pojasnil Simčič.

V novicah