Pohod resnice, poraz zmagovalcev

Naša polpretekla zgodovina, zaznamovana s tremi totalitarizmi, fašizmom, nacizmom in komunizmom, ter zavozlana v skoraj nerazrešljiv klobčič okupacija, revolucija, NOB, protirevolucija in kolaboracija, je hudo razklala slovenski narod in ga kar še naprej razdvaja. Kot vse velike teme našega časa sem jo pozorno spremljal, si uskladiščeval relevantne informacije in komentarje in se odločil, da jo v publicistični obliki obdelam v knjižni obliki.

Uvod iz knjige MIlana Gregoriča, ki je bila predstavljena novembra v Kopru

Kot je razvidno iz naslova je poudarek knjige Pohod resnice, poraz zmagovalcev na doslej zamolčanem delu naše polpretekle zgodovine, to je na nasilju in zločinih revolucije. O boju proti okupatorju in zavrženosti kolaboracije je bila namreč napisana že skladovnica knjig in tam ni kaj dosti dodajati. O nasilju in zločinih revolucije pa je bil pol stoletja zapovedan molk, a je po sesutju komunizma resnica o tem izbruhnila na dan z vso silovitostjo. Kajti, kot je nekje dejal italijanski razumnik Carlo Bo, »se nikdar ne bo zgodilo, da bi moč resnice ugasnila. Vsak nasprotnik, sovražnik ali tekmec mora prej ali slej spoznati, da obstajajo naravni zakoni, ki so večni, in urejajo življenje narodov. Do danes se še nikomur ni posrečilo, da bi se jim ognil«. Knjiga začne s poglavjem o porazu zmagovite oktobrske revolucije in prikaže tudi globalno krizo Zahoda. V obsežnem poglavju osvetli NOB kot revolucijo in narodnoosvobodilni boj, vključno s programom OF in vzpostavitvijo monopola nad osvobodilnim gibanjem. Prikaže žrtve druge svetovne vojne na slovenskih tleh in povojne krute poboje. Prinaša tudi nekaj pretresljivih podatkov in pričevanj o medvojnem in povojnem revolucionarnem nasilju, vključno s tragiko Kocbeka in z bridko usodo Tigra ter drugih primorskih domoljubov pod komunizmom, o čemer pa bomo kaj več spregovorili v razpravi. Problematizira tudi Titovo osebnost kot zmagovalca druge svetovne vojne, a hkrati tudi kot enega izmed velikih množičnih morilcev, ki ga je nemški časopis Bild na seznamu dvajsetih največjih zločincev prejšnjega stoletja postavil na deseto mesto. Posebno poglavje je posvečeno protirevoluciji in kolaboraciji, nastanku vaških straž in kasneje domobranstva, vključno s prisego Hitlerju. In na koncu se knjiga dotakne tudi problemov sprave in preseganja povojnih travm.

Naj naštejem v nadaljevanju le nekaj podatkov o revolucionarnem nasilju in njegovih zločinih. Aleksander Ranković je npr. v svojem referatu v zvezni skupščini v Beogradu januarja 1951 poročal, da je bilo v Jugoslaviji v povojnem času, to je od maja 1945 do leta 1951, pobitih, pretežno izvensodno, 568.000 ljudi, to je za 70 Srebrnic ali pravi genocid nad lastnim ljudstvom, in zraven tega še 3,777.000 zaprtih v kaznilnicah ali v nekaj sto koncentracijskih taboriščih oz. jugoslovanskih gulagih. Dr. Milko Mikola pa je v neki polemiki s prof. dr. Rudijem Rizmanom, na podlagi arhivskih dokumentov, podal sledečo bilanco tega nasilja na slovenskih tleh in sicer: okrog 14.000 pretežno izvensodno pobitih Slovencev in več kot 100.000 pretežno izvensodno pobitih pripadnikov ostalih jugoslovanskih narodov. Obstoj več kot 20 koncentracijskih in delovnih taborišč, okrog 25.000 političnih zapornikov in od tega 15.000 obsojenih, blizu 60.000 nasilnih razlastitev premoženja in okrog 25.000 v Avstrijo izgnanih pripadnikov nemške manjšine. Tako so se tudi naši vodilni komunisti oz.

Milan Gregorič

revolucionarji, čeprav zmagovalci na bojišču, zaradi navedenih zločinskih dejanj, ki so po osamosvojitvi izbruhnila z vso silo na dan, znašli na zatožni klopi zgodovine kot moralni poraženci in s tem omadeževali tudi NOB, ker je s tem padla senca tudi nad druge partizane, vključno komuniste, ki s to zločinsko raboto niso imeli nobene zveze in mnogi med njimi niso zanjo niti vedeli. Končno se danes revolucije sramujejo tudi sami revolucionarji, ki so jo po vojni zapisovali na spomenike, grobove, po njej imenovali ulice, trge itn. A danes jo skoraj nihče več ne omenja, kot da se jo vsi sramujejo. S tem so molče podpisali kapitulacijo in se potihoma, ne javno, odrekli nekoč tako poveličevani revoluciji, ki »izdana od svojih s svojimi neštetimi spomeniki osramočena sameva po slovenski zemlji«, kot je to nekje zapisal dr. Jože Dežman. Vsi so namreč samo še borci za osvoboditev. Vendar za osvoboditev zgolj izpod okupatorja, ker namreč konec vojne Sloveniji ni prinesel  tudi politične svobode, kot se je to zgodilo na Zahodu, ampak novo, rdečo okupacijo. Tako so se potrdile misli tržaškega pisatelja Claudia Magrisa, da so zmagovalci slavili in sanjali svoje zmage, »ne da bi se zavedali, da je v njih tudi jedro porazov, pa da so sanje o zmagah zlobne sanje, ker zmagovalci mislijo, da poznajo življenje in si vse dovolijo«. In prav to je bilo usodno tudi za naše zmagovalce, saj so se šli Boga, gospodarja življenja in smrti.  Dovolili so si namreč vse, tudi odločati o življenju in smrti tisoč, deset tisoč, sto tisoč in več svojih političnih nasprotnikov. Pa še to, protirevolucionarna stran je zaradi svoje kolaborantske zablode plačala strahotno ceno in končala pomorjena v breznih  in protitankovskih jarkih, revolucionarjem pa je bilo za njihovo  zavrženo dejanje prizaneseno, ker zmagovalcev nima kdo kaznovati, razen morda vesti in Boga. Vendar, kot je nekje zapisala dr. Andreja Valič, »ponižane kosti po neki, človeškemu umu nedoumljivi logiki prej ali slej spregovorijo«. In tako so tudi zmagovalci na bojišču pristali na zatožni klopi zgodovine.

Ne nazadnje smo s temi množičnimi poboji vojnih ujetnikov, ranjencev, invalidov, otrok, žena idr., ki so z mednarodnimi konvencijami (Haaškimi, Ženevskimi idr.) zaščitene skupine prebivalstva, do tal poteptali temelje mednarodnega prava. V zvezi z umrlimi vojnimi ujetniki  in ugotavljanjem njihovih grobov namreč pravi 20. člen Ženevske konvencije (Reporter, 12. 10. 2014), »da naj vse podatke o pokopih in grobovih popiše služba za grobove, ki jo ustanovi država, ki skrbi za vojne ujetnike. Seznam grobov in podatke o pokopanih na pokopališčih ali kje drugje, se naj posreduje sili, katere pripadniki so bili ti vojni ujetniki«. Ali pa: »Sila, ki skrbi za vojne ujetnike, mora v primeru smrti ali poškodb vojnega ujetnika izvesti preiskavo in če preiskava pokaže krivdo ene ali več oseb…, mora sprejeti vse ustrezne ukrepe za sodni pregon odgovorne osebe ali oseb«. In še to, da imajo družine pravico da zvedo za usodo svojih sorodnikov in so tako vse strani v sporu dolžne zbirati podatke o pogrešanih ali smrtnih žrtvah ter si jih sporočati. Prav tako morajo države varovati posmrtne ostanke in grobove umrlih, olajšati dostope do njih in zagotoviti trajno spoštovanje in vzdrževanje grobišč. Čemu je bilo, ob navedenih določbah mednarodnega prava, podobno ravnanje povojnih komunističnih oblasti, to je množično izvensodno pobijanje z mednarodnim pravom zaščitenih skupin prebivalstva, njihovo zagrebanje v tankovske jarke z buldožerji, njihovo odlaganje v zapuščene rudniške rove, metanje v kraške jame in nalaganje nanje smeti, hlodovine, odsluženih avtomobilskih gum, pokvarjenega mesa in konzerv, prepuščam v presojo bralcem oz poslušalcem, ker sam ne najdem pravega izraza za to človeške sprevrženost. So morali priti Bošnjaki s svojo Srebrnico in nam dati lekcijo, kako civiliziran narod ravna s svojimi mrtvimi, njihovimi grobovi in grobišči. Partijski veljaki pa, ki so zrežirali ta grozodejstva in jih izvedli preko svojih zanesljivih izbrancev, so, čeprav zaslužni za uspešen boj proti okupatorju, s temi dejanji potisnili Slovenijo na civilizacijsko dno in naredili iz nje evropsko Kambodžo. Iz krvnikov, ki so prostovoljno ali prisilno izvajali te množične likvidacije, pa so naredili nove žrtve, od katerih so se mnogi zatekli v alkohol, drugi so iskali pomoč v psihiatričnih klinikah, posamezniki pa so se odločali za samomore, ali pa jih je ta pekel v njihovi duši zaznamoval do konca življenja in stravmatiziral tudi njihove družinske člane. Kako so komunistični veljaki oziroma naročniki te morilske orgije doživljali to v sebi, pa mogoče ve kdo od njihovih najbližjih ali pa sam Bog, če je to šlo z njimi v grob. Povrhu vsega pa smo jih pol stoletja po vojni nekritično povzdigovali v nebo, jim postavljali spomenike, vsepovsod obešali njihove slike, imenovali po njih mesta, trge, ulice, šole in tovarne in kar je najhujše, smo z njimi polnili šolske učbenike, jih postavljali za vzornike novim rodovom in slednjim prek pošastne propagande pol stoletja prali možgane. Nekaj časa tudi moje.

O spravi in pogojih zanjo kroži v javnosti veliko različnih in tudi nasprotujočih si pogledov in mnenj. Pri čemer na demokratični strani prevladuje stališče, da je temeljni pogoj za spravo resnica in to vsa resnica, ne samo o zmagovitem NOB in kolaboraciji, ampak tudi o revolucionarnem nasilju in protirevoluciji, s čemer se tudi sam strinjam. Med spravno naravnanimi pogledi na dogajanje med vojno, ki je tako močno zaznamovalo slovenski narod, mi je zbudila pozornost in mi je zelo blizu ocena duhovnika in publicista p. Branka Cestnika, ki jo na kratko povzemam v nadaljevanju. V zvezi z izvorom in motivi spora v vojni vpletenih  strani je dejal, »da so partizani prizadevno in pogumno šli v oborožen upor proti okupatorju, domobranci pa vzniknili kot obramba domov in ljudi pred komunistično agresijo iz gozda… Kajti proti napadalcem (komunistom), ki že spočetka kršijo pravila vojskovanja in namerno ustvarjajo civilne žrtve, je oborožen upor upravičen«. Po katoliški moralki, pravi avtor, »so tako oboji uvodoma storili prav…Vendar so NOB vodili komunisti, ki so upor proti okupatorju manipulirali (zlorabili) za cilje komunistične revolucije, katere bistvena sestavina sta ustrahovanje in likvidacija njenih nasprotnikov…Domobranci pa so s sprejetjem orožja iz rok okupatorjev stopili v demonski ples nacizma in komunizma ter je bratomorna vojna Slovencev odgovarjala tako arhitektom revolucije kot tudi okupatorju, ki je storil vse, da protikomunistične domobrance veže nase«. Ko tako razčlenjuje notranjo dramo obeh taborov, opozarja avtor na »na dramaturgijo degeneracije plemenitega namena, pri čemer je zaplet kaotičen do take mere, da nas pogojuje še danes«. Zato, pravi Cestnik, šola ne bi smela »vzgajati mladega rodu proti partizanom ali domobrancem, ampak jih vzgajati v čutu za človeško dramo. Za zgodbo slehernega, za sočutje s trpečim«.  Kajti druga svetovna vojna na Slovenskem pomeni »milijon različnih zgodb, ki jih je krivično tlačiti v dialektiko zmagovalec-poraženec-klavec-kolaborant. Zato čim več zgodb bomo slišali, tem bolj bomo spoštljivi za nazaj in modri za naprej«.

V novicah