Ob rob obnovljeni Kocjančičevi nagradi

Pred kratim so mediji prinesli vest, da je bil sprejet predlog novega odloka o Kocjančičevi nagradi in bo tako nagrada obnovljena. Ob branju predloga odloka (št. 081-3/2019 z dne 13. 9. 2019) na spletni strani sem z olajšanjem ugotovil, da nagrade ne bodo več potrjevali občinski sveti, ampak bo odločitev komisije o podelitvi nagrade dokončna. S tem je bila nagrada iztrgana iz krempljev politike, ki jo je večkrat zlorabila za obračunavanje z nagrajenci, ki ji niso bili po godu. Med drugim je dvakrat preprečila tudi podelitev nagrade, ki jo je piscu tega sestavka priznala komisija oz. žirija (2005, 2012). Imam pa še nekaj pripomb na nekatere druge določbe odloka.

Milan Gregorič

Kot prvo lahko preberemo v 2. členu odloka, da se nagrada s priznanjem »podeljuje za posebne dosežke pri oblikovanju, raziskovanju in ohranjanju kulturne identitete Istre«…Želim opozoriti, da je bistvena sestavina neke identitete jezik in kultura. In Istra kot celota nima ne svojega istrskega jezika ne z njim povezane posebne istrske kulture, ampak ima v glavnem tri jezike (hrvaškega, slovenskega in italijanskega) in iz njih izvedena istrska narečja ter tri z njimi povezane kulturne kroge, zaradi česar ne moremo govoriti o jezikovno-kulturni identiteti Istre, ampak o treh njenih različnih jezikovno-kulturnih identitetah. Značilnost Istre je, da na njenih tleh sobivajo trije avtohtoni narodi in nekaj manjših jezikovnih skupnosti, kot je to primer tudi marsikje drugod po svetu na stičišču različnih narodov in jezikovnih skupnosti. Recimo tudi v sosedni deželi FJK, kjer ob večinskem italijanskem življu sobivajo tudi Slovenci, Furlani, nemško govoreči prebivalci Kanalske doline idr., zaradi česar še ne govorimo o kaki posebni jezikovno kulturni identiteti FJK. Zato menim, da je navedena določba odloka nejasna in dvoumna ter omogoča razlago, da se npr. s Kocjančičevo nagrado lahko nagrajujejo tudi kulturni dosežki v hrvaškem ali italijanskem jeziku in njihovih istrskih narečjih, kar bi bilo nesmiselno, saj se dosežki slednjih dveh jezikov nagrajujejo v okviru Hrvatske matice (za Istro) in vsakoletnih nagrad »Istria nobilissima«. V zadnjem primeru se vsako leto podeljuje celo okrog deset in več nagrad, ločeno za literaturo in znotraj nje ločeno še za poezijo in prozo v italijanskem jeziku in posebej v romanskem istrskem narečju, pa posebej za novinarstvo, gledališče, film, TV izdelke, dokumentarce idr., in spet posebej za odrasle in mlade izpod 18 let. Občutek imam, da smo tako prestrašeni od razvpite in spolitizirane multikulturnosti (pri čemer mnogi niti ne vedo, za kaj pri tem gre), da si ne upamo zapisati v odlok o nagradi, da se z njo nagrajujejo jezikovno-kulturni dosežki v slovenskem jeziku in njegovih istrskih narečjih, kar smo doslej tudi praktično izvajali. S tem da so lahko avtorji dosežkov tudi Neslovenci, kot je to npr. zapisano tudi v pravilniku o nagradah »Istria nobilissima«, da se namreč nagrajujejo jezikovno-kulturni dosežki v italijanskem jeziku in njegovih istrskih narečjih, ter so lahko njihovi avtorji tudi Neitalijani. Sicer pa je multikulturen človek, ki obvlada tudi tuje jezike, bere tujo literaturo ipd., ne pa tisti, ki se samovoljno razglaša za multikulturnega. Zato je treba navedeno določbo ustrezno dopolniti ali pa to urediti drugače, kot npr. v posebnem pravilniku o delovanju komisije iz 10. člena odloka, ki ga mora komisija še pripraviti in v njem določiti merila za nagrajevanje. Na področjih, ki niso vezana na jezik (likovna ustvarjalnost, glasba ipd.), pa jezikovne omejitve odpadejo, ker je njihov jezik univerzalen. Kocjančiča smo namreč postavili na kulturni oltar predvsem zato, ker je starosta slovenskega literarnega ustvarjanja v Istri. Pesnik Tone Pavček je ob neki priložnosti dejal, »da Slovenske Istre dolgo, predolgo ni bilo v slovenski literaturi. Živela je na robu naše pismenosti in naše zavesti. In prišel je Kocjančič, duhovnik in svečenik besede, in Istra (mišljena Slovenska Istra, prip.avt.) je z njim za zmeraj, tudi v poeziji, zares postala slovenska, on pa njen pesnik«.

Naslednja moja pripomba se tiče dejstva, da je  prvotni, izvirni  pravilnik o Kocjančičevi nagradi, ob nagrajevanju uveljavljenih kulturnih ustvarjalcev, predvideval tudi ločeno nagrajevanje ljubiteljstva. Vendar je po razpustitvi nekdanjega Obalnega izvršnega sveta, ki je bil prvi sponzor nagradi, in prenosu slednje na občine, navedena določba izpadla. Kar pa je bilo za neutrudne kulturne animatorje in organizatorje na podeželju  tako veliko razočaranje, da se podeljevanja nagrade niso več udeleževali, ter so mestu očitali, da jim je ukradlo Kocjančiča. Končno simbolizira Kocjančič ravno slovensko istrsko podeželje, ki je bilo s črtanjem navedene določbe povsem odrezano od nagrajevanja. Morali bi nekje posnemati nagrajevanje po vzoru Prešernovih nagrad, kjer podeljujemo ob dveh vsakoletnih »velikih« Prešernovih nagradah, tudi šest različnih nagrad Prešernovega sklada in več študentskih Prešernovih nagrad v okviru posameznih univerz.

Vprašljiva je tudi določba 12. člena, ki omejuje podeljevanje nagrad na kandidate »z državljanstvom RS«. Po ugotovitvah nekaterih raziskav je namreč z eksodusom po vojni zapustilo Slovensko Istro tudi okrog 5.000 Slovencev, med katerimi je bilo gotovo tudi nekaj ustvarjalnih ljudi, kot npr. pesnik in publicist mag. Bert Pribac, duhovnik in kulturnik Dušan Jakomin, pesnik Ferrucio Jakomin, novinar in publicist Danilo Lovrečič, od katerih so zadnji trije, žal, že  preminuli, in še kdo drug, ki ga trenutno nimamo pred očmi, in ki je morda z odhodom izgubil slovensko državljanstvo. Pravilnik o nagradah v okviru »Istria nobilissima« npr. predvideva tudi nagrajevanje italijanskih državljanov istrskega porekla. Po navedeni določbi bi npr. danes ne mogli podeliti Kocjančičeve nagrade Dušanu Jakominu, ki pa jo je, na srečo, že prejel. Ne razumem tudi, zakaj smo tako stiskaški in smo po novem omejili podeljevanje nagrad na vsako drugo leto, ali kot je navedeno v 4. členu»praviloma bienalno«. Po podatkih s spleta je npr. Unija Italijanov v  okrog 50-tih letih delovanja nagrad »Istria nobilissima« podelila prek 525 nagrad, mi smo jih pa v slabih 30-tih letih obstoja Kocjančičeve nagrade podelili vsega 18. Nagrada je namreč motivacija za ustvarjalnost in je tako to zadnje področje, na katerem bi smeli skopariti.

V novicah