Slovenka hitrejša tudi od vseh moških, na 118 pa zmaga Vipavcu

V hrvaškem Omišu je od petka do nedelje več sto tekačev tekmovalo v gorskih tekih. To je bil četrti Dalmacija ultra traila. Tekmovali so na treh progah. Na kraljevski, najdaljši, progi, je Vipavec Andi Mamić dosegel absolutno četrto mesto in v svoji kategoriji odnesel domov zmago. Pretekel je 118 kilometrov in se vzpel več kot pet kilometrov v višino. Skorajda kot bi dvakrat tekel na Triglav.

Zmagal je Francoz Gilles Klipfel, ki je pot porabil 13 ur in 36 minut. Mamić je za porabil 15 ur in 13 minut.

Na gorskem maratonu, ki je precej krajši od prvega, a še vedno precej daljši od klasičnega, pa je presenetila Slovenka Ajda Radinja. 54 kilometrov čez drn in strn je pretekla najhitreje med ženskami, pa tudi med moškimi. Lani je bila absolutno tretja, letos pa je pustila za seboj vseh 267 tekačev in tekačic.

Na najkrajši progi (18 kilometrov) je tudi zmagal Slovenec, David Ravnak.

Andi Mamić je teko takole doživel:

“Še zadnji vzpon. Sopihajoče se približujem stanovanjski hiši visoko nad Omišem, na balkonu pa “dve barbi”: “Jel vruće, a? Eto, vidi se cilj odavde.” Nasmeh še vedno zmorem in odgovorim: “Ee, vidi se i krevet”. Strica prasneta v smeh: “Dobro si to reka!”, odvrne eden, medtem, ko jaz težo svojega telesa spustim proti sinjemu morju. Do cilja potrebujem energijo le še minimalno, saj je je ostalo zelo malo, zadnja 2 kilometra spusta koristim, v glavnem, gravitacijo in stegenske mišice, ki so tokrat boljši del “mene”. Hitro sem na plaži v Omišu, kjer se že od daleč sliši komentatorja, ki se ne more sprijaznit, da nekdo z mojim priimkom teče pod slovensko zastavo. Vse seveda s simpatično in ravnopravšnjo odmerjeno duhovitostjo, ki je značilna za športne komentatorje tu, “na jugu”. Prispel sem kot četrti, po 16ih urah in pol, po skoraj 120 kilometrih trdega in ostrega dalmatinskega kamna, z več kot 5000 višinskimi metri, ki so na tej tekmi verjetno težji navzdol, kot navzgor. Prispel sem na konec moje ultrasezone z zaključenim zadnjim ultratrailom nad 100km letos; po 100miljah in treh “stoticah” sem tokrat premagal 120ko. To je moja “petarda” letos, moji osrednji tekaški dogodki in vesel sem, da sem jih vse dokončal in dozorel kot “ultraš”. No, z vsem spoštovanjem do pohorske 85ke, kranjskogorske 60ke in Slonovoletne 45ke, tudi to niso bili “ žvižgajoči joggingi” … Povsod pa sem užival in povsod sem se boril, trpel in se učil.

Letos sem se na Dalmacija ultra trail odpravil tretjič, po tretjem mestu na 60ki 3 leta nazaj in lanskem tretjem mestu na 100ki, sem prijavil nov izziv, ki ga je postavil glavni organizator “Bili” s svojo ekipo – 118km.

Pravi “jug” vedno začutim, ko se po AC pripeljem skozi tunel Sv. Roka in se odpre pogled na Severno Dalmacijo, vedno se takrat v meni nekaj zgane, kri seveda ni voda, Jadran pa tudi ni navadna voda. Pričaka nas toplo ozračje, lepo in ne premrzlo morje in predvsem mir – ki ga med sezono tukaj težko najdeš. Priprave več ali manj rutinske, štart v Solinu – antičnemu mestu, kamor me pospremijo Tekači Vipavske doline – topli ljudje iz moje doline, ki tudi med bivanjem v Omišu, meni, Kristini in Viti ves čas nudijo prijazno gostoljubje v njihovi “bazi”.

Tekma se prične z vzponom, na prvi okrepčevalnici sem med prvo deseterico, nekateri tekači se niti ne ustavijo. Razišljam o tem kako se razvija ta šport, vedno bolj hitro premagujemo te napore, vedno manj hrane in počitka potrebujemo za to – človeški organizem je res čudež. Do druge postaje je potrebno, po vrhu grebena, med drugim, premagati eno najtežjih poti na kateri sem tekmoval. V bistvu poti niti ni, sledimo le svetlečim trakovom, ki so speljani po škrapljah, ostrih skalah in globokih razpokah, zaraščenih s trdoživim sredozemskim rastjem, ki uspeva na tej, nogam zelo neprijazni, površini. Skupina prvih tekačev mi počasi izginja iz vidnega polja, očitno so mlajši kolegi bolj drzni na tej kamniti ruleti, sam se stalno ozaveščam, da ima napaka na tem terenu lahko za posledico tudi zlom noge, zato vsakemu koraku posvetim pozornost, sledi še spust, ki mu ne morem najti drugega pridevnika kot grd. Vendar zopet ponavljam – trail je za vse enak! Druga postaja pomeni isto izhodišče kot lanski štart na 100ki, kar pomeni, da sem se rešil trimestne kilometrske cifre, psihična točka! Ne bom opisoval vseh etap, moje potovanje je bilo itak spet polno vseh možnih doživljajev, noč je bila dolga, kot sem si napovedal, prvo polovico poti premagujem v fazi enakomerne obremenitve, tempo je dokaj visok za to dolžino, sledijo si okrepčevalnica Sitno, pa Gata – pot se tu zelo približa Omišu, pogled mi uhaja tja, kjer spita moji dve “cimburi”,ena pa spi doma v Vipavski dolini… Nekje na sredini trase do 5 postaje pričnem s kontroliranim pospeševanjem tempa, pričnem zares tekmovati…

Kanjon Cetine je zelo vlažen, hladen, reka, ki daje življenje temu delu Dalmacije in preko vodovoda celo nekaterim otokom, je ustvarila veličastno sotesko, ki se vije proti krajem, iz kjer izhaja 50% moje krvi. Tudi sam občutim posebno čustveno stanje, ko se gibam proti vzhodu, kjer sonce prične s svojim ciklom, bližam se “očetnjavi” in korake izmenjujem, med razmišljanjem o trdem življenju ljudi, ki so tu preživeli stoletja pred informacijsko revolucijo. V mislih vidim bosonoge, razcapane, po drugi strani pa neverjetno odporne in trdožive horde otrok iz vasic, ki so sedaj večinoma zapuščene. V njih so ostali le sledovi dela kamnoseških mojstrov, perfekcija ročne obdelave kamna, nekateri atrifakti oz. detajli so naravnost impresivni. Razseljena pokrajina je pusta in divja, vendar neskončno nostalgična. Mislim na očeta in njegovih 75. “Stari” je še vedno “čvrst ka stina”, koliko genov sem podedoval sam? Bom pri 75ih še tekel? Večkrat me ljudje sprašujejo o zdravstvenih posledicah, ki jih imajo taki podvigi in tudi sam razmišljam o tem. Odgovor je kompleksen, sam se zanašam na 2 ključna dejavnika pri tem odgovoru – dobro počutje in napredek.

In trenutno je počutjo zelo dobro, gibam se solidno hitro, predvsem pa so mišice odlično pripravljene, v spuste grem lahko agresivno, presnova deluje, imam bister fokus, čustva pa so močna. Ja, sem zelo čustven človek in ko mi amigdala “žari”, mi žari na polno.. Ne vem kateremu pa na polno ne zažari, ko preide zadnji greben pred spustom v Brela… ko se odpre pogled na modrino Jadrana in otoke Srednje Dalmacije, po dolgi poti po dalmatinskem “kršu”, ko te zaslepi milijon bisernih bleščic na gladini, omami vonj borovcev in prevzame neizmerna energija te lepote. Tu srečam tudi Mojco L.S. in Natašo M.M., punci vesta kje je najlepši del trase – bravo in hvala za spodbudo. Spust je dolg in trd, vendar me v Brelih čakata moji dve “punci”. Sem v igri za najvišja mesta in s tem namenom se spustim na eno najlepših promenad na svetu. Tu pa se prične energetsko pomanjkanje, ne morem razviti pravega tempa, pogled mi uhaja proti turkiznim odtenkom morja, ki me vabi, par metrov pod mano, nekateri ljudje se kopajo, jaz pa… Ukvarjam se z dilemo tekmovanja. Sem prišel uživati al trpeti? Ne, ne morem se pripraviti do tega, da ne bi dal vsega od sebe in si seveda povzročil trpljenja. Ne morem iz svoje kože, da ne bi poskušal napadati vedno mamljivih “stopničk”. Kilometri tečejo vedno počasneje, sonce pa peče vedno močneje! Srečam enega od neštetih grafitov posvečenih Hajduku – mojemu klubu… V mislih se nasmehnem časom, ko sva z očetom po radiu poslušala prenose bivše jugoslovanske nogometne lige, s “kemikom” v roki beležila vsak gol, ki je padel “od Vardara, pa do Triglava”. Danes vse te podatke dobiš z enim klikom… Hajduk kot simbol, pojem in dalmatinska identiteta je povprečnemu prebivalcu našega prostora popolnoma absurden in razumem zakaj je tako. Točno pa vem tudi zakaj, je od Zadra do Dubrovnika na vsakem drugem zidu grafit v belo – modro – rdeči barvi, vendar o tem kdaj drugič..

Bliža se Vruja – veličasten stik klifov z morjem, v vidno polje dobim Avstrijca – pred tekmo prvega favorita, kmalu ga prehitim – izmenjava si kratek pozdrav in pogled puščavskih lisic :). Dehidracija je v tej vročini neizogibna kljub konstantnemu pitju. Privlečem se do predzadnje postaje (Pisak), tu me spodbudita Kristina in Vita, po okrepčilu nadaljujem z borbo, nevedoč, da prihajajo najhujši trenutki na tej “dirki”. Dolg in vroč vzpon na Lokvo je ubijajoč, saj sem “v zidu”. Ja, zloglasni fiziološki pojem dobro poznam in tu ni veliko filozofije. S palicami si pomagam spraviti v tek zelo izmučeno telo, v večinoma položnih klancih, v katere pa se je sonce uprlo z vso močjo – črn kompresijski dres mi daje občutek, kot da sem močerad v ponvi. Očitno smo se hitro “odvadili” poletne vročine ali pa je problem ekstrem iz nočnega hladu do dnevne vročine. Skratka od mojega teka je bilo v tej etapi le tega premalo, da bi še izboljšal rezultat. Na zadnjo “okrepo” pridem, podobno kot lani, skoraj po vseh štirih. Prostovoljci si ubijajo glavo kako mi pomagati, krasni so, na tem mestu jim vsem, na celotni tekmi izrekam svojo hvaležnost, z mandarino v roki nadaljujem pot, okrepčilo mi delno pomaga, vsaj za štart. Še 8 kilometrov. Razmišljam ali sem obupal v borbi za tretje mesto in zato padec energije? Definitivno ne. Razmišljam ali sem zadovoljen? Definitivno da. Če pridem danes v cilj :). Tekmovalnost je lastnost moških, imamo jo v DNKju in od tega ne bežim. Dilema, ki si jo izpostavljam je: Ali se s tem obremenjujem? Mislim, da ne. Kdo si je pa izmislil pojem “nehvaležno” četrto mesto? Meni se zdi v tem trenutku zelo hvaležno, še bolj pa sem hvaležen, da sem sploh lahko četrti ali štirideseti ali štiristoti. Resno… Makadam proti ciljni črti se zdi neskončen, vonj morja blaži simptome globalne izčrpanosti, slan “makadam” je tudi na mojem obrazu, nekatera tkiva so razbolela, medtem, ko je mišičje v zelo dobrem stanju (mimogrede – drugi dan musklfibra sploh ni bilo:). V srcu pa raste znan občutek sreče – bližam se prvemu odstavku tega zapisa…

Hvala ti Dalmacija, vračam se v mojo ljubljeno dolino, zagotovo pa se bom vedno rad vračal tudi sem.

Vesel sem. Vesel sem dosežka, da mi je uspelo preteči še eno ultro, vesel da sem dal vse od sebe in se boril do konca, vesel sem, da sem bil četrti absolutno in prvi v svoji kategoriji, vesel sem, da sem uspešno “pregaral” ultrasezono, vesel sem mojih najbližjih, ki so bili z menoj, tako v mislih, kot v ciljnem prostoru, vesel sem vseh misli in besed podpore, ki jo stalno prejemam od prijateljev in podpornikov. Mislim, da je vesela je tudi moja učiteljica Ultra – zato ker jo poslušam in se učim, ampak vseeno mislim s svojo glavo.”

V novicah