Oživeli spomin na Karla in Leopolda Jurco

Foto (c): Dušan Luin

Spomin na ljudi in dogodke prehitro zbledi. V Kosoveljah smo se zato že pred nekaj leti odločili, da »okamenimo« spomin na pomembnejše osebnosti, ki izhajajo iz tega kraja. Do sedaj smo postavili že pet spominskih tabel in sicer: Jordanu Zaharju, ladijskemu konstruktorju, ki je s svojim hidrokrilcem zgrajenim na Norveškem, prišel v  Guinnessovo knjigo rekordov, Stanotu Lavrenčiču, ki je na noge postavil Krasopremo Dutovlje  in se kasneje lotil projekta vodooskrbe Krasa iz podzemnega vodnega toka, ljudskemu godcu in obrtniku Jožetu Lavrenčiču, ki je v prvi vojni preživel vzhodno in soško fronto in kmečki družini Štok, ki se je pred sto leti vrnila iz begunstva v dobesedno razbito hišo v izropani vasi. Kosovelje so bile v prvi vojni namreč izpraznjene. Prebivalci so bili razseljeni po različnih avstrijskih deželah. Vas je bila med prvo vojno spremenjena v  vojaški sanitetni center.

Letos smo 14. septembra postavili spominsko ploščo Karlu in Leopoldu Jurca. Karel Jurca, je bil strokovnjak za načrtovanje in vzdrževanje parkov. Služboval je v različnih  krajih tedanje monarhije, tudi v Boki Kotorski in v Postojni kjer ga je doletela splošna mobilizacija. Kot sanitetni desetnik je doživel balkansko, vzhodno in tudi soško fronto. O tej kruti odisejadi je napisal knjigo »Vojni dnevnik desetnika«. V Doberdobu ga je leta 1916 zajela italijanska vojska. Malo pred koncem vojne je za malarijo umrl v ujetništvu v južni Italiji.

Kraški čedermac

Karlov sin Leopold Jurca je človek, ki bi ga lahko opredelili kot »Kraškega Čedermaca« v Istri in kot »Primorskega dr. Slaviča«. Med obema vojnama je namreč kot župnik, prošt  in dekan v Pazinu občutil vse pritiske fašistične politike, kar je opisal tudi v knjigi »Moja leta v Istri pod fašizmom«. Kot vztrajni Kraševec se nikdar ni vdal. Mogoče je bil celo edini, ki mu je sodišče v Trstu, na katerega je moral zaradi prijave fašističnih oblasti, dovolilo, da je smel pridigati  in poučevati v domačem jeziku. Po drugi vojni je še z dvema drugima Istrskima dekanoma z verodostojnimi argumenti na župnišču v Pazinu prepričal mednarodno komisijo, da Istra in Primorska nista italijanski deželi in zato ne moreta pripadati Italiji, kot je bilo na teh pogajanjih v Parizu že skoraj odločeno. Po vojni ga je jugoslovanska oblast odlikovala z redom zaslug za narod s srebrnim vencem.

Pripravljal temelje škofije

Foto (c): Dušan Luin

V Pazinu je po drugi vojni ustanovil semenišče in gimnazijo, kjer je bil tudi prvi ravnatelj. Slovenske dijake, ki so v Pazinu obiskovali srednje šole, je učil slovenščino. Ko je na Reki po drugi vojni oblast prepovedala Teološko fakulteto, je v Pazinu postavil Visoko teološko šolo, kjer je tudi poučeval. Sredi sedemdesetih let ga je msgr. Albin Kjuder povabil v Koper, kjer je kot protoadsministrator pripravil vse potrebno, da je lahko tam zaživela koprska škofija. Prvemu koprskemu škofu dr.Jenku je pri vodenju škofije pomagal kot generalni vikar. Papež Janez XXIII. ga je s posebno bulo umestil za koprskega stolnega prošta. Veliko je pisal in objavljal. Znal je biti primerno  kritičen do vseh stranpoti. Življenjske moči so ga dokončno zapustile leta 1988. Nedvomno je Leopold Jurca človek, ki je ne glede na zahteve različnih oblastnikov vedno napravil stvari za katere je menil, da so prave in v korist domačih ljudi. Hrvati ga kujejo v zvezde, pri nas pa »kao« da ni obstajal. Slovenska zgodovina ima do Jurca Leopolda še svoj velik dolg. Mi v Kosoveljah smo se mu na lokalni ravni s postavitvijo spominske plošče na izvorni domnačiji vsaj malo oddolžili.

Rodbino Jurca, ki je sedaj ni več v Kosoveljah,  je predstavila sorodnica Silva Dekleva. O Karlu in njegovi knjigi je spregovoril prof. Robert Petaros iz Opčin. Življenje in delo Leopolda, pa nam je približal dr. Bojan Ravbar iz Dutovelj, sedaj župnik v Strunjanu, ki je bil njegov učenec v Pazinu in njegov naslednik v Kopru.  Domačini smo pripravili bogato tematsko razstavo. Dogodek je  s primernim kulturnim programom  popestril »Kraški šopek«  Nato smo si lahko ogledali ravnokar odprto zasebno etnolođko zbirko kmečkega orodja in druge podeželske tehnike, ki sta jo uredila Sašo in Silvo Križman. Sobotni popoldan se je iztekel v druženju vaščanov s sorodniki in prijatelji. Tudi prijetnega petja ljudskih pesmi je bilo v izobilju.

Foto (c): Dušan Luin

Dušan Luin

Foto (c): Dušan Luin
V novicah