Poslanki Fajon v premislek

Po podatkih s spleta (Demokracija.si, 21. 9. 2019) je evropska poslanka Tanja Fajon ob nedavnem dnevu miru pred spomenikom na Velikem Cerju dejala med ostalim, »da nikakor in nikoli ne smemo pristati na poskus, da bi stanje v Sloveniji med letoma 1945 in 1990 prikazovali enako, kot je bilo v Sovjetski zvezi, Romuniji in Vzhodni Nemčiji. In ne smemo dovoliti, da bi prek tega obdobja razvrednotili narodnoosvobodilni boj proti okupatorju (NOB) in rehabilitirali kolaboracijo«.

Nekaj podatkov o totalitarnosti in zločinskosti jugoslovanskega komunističnega režima

Tri četrt stoletja po drugi svetovni vojni, potem ko je z osamosvojitvijo resnica o revolucionarnih zločinih izbruhnila na dan z vso silovitostjo, so poskusi, da bi komunistično Jugoslavijo in z njo tudi Slovenijo izvzeli iz kroga krvavih totalitarnih režimov in jo doma in v svetu prikazali v lepši luči, povsem brezupni in odraz velike človeške slepote ali pa še česa hujšega. Naj pri tem odmislim pol stoletja političnega, sodnega in vsakršnega drugega nasilja nad različno mislečimi in se omejim zgolj na pošastne zločine, storjene po letu 1945.   Aleksander Ranković je npr. v svojem referatu v zvezni skupščini v Beogradu januarja 1951 poročal (Reporter, 24. 10. 2016), da je bilo v Jugoslaviji v povojnem času od leta 1945 do leta 1951 pobitih, pretežno izvensodno, 568.000 ljudi, 3,777.776 pa naj bi jih bilo zaprtih ali interniranih v nekaj sto jugoslovanskih gulagih. Dr. Milko Mikola pa je v neki polemiki z dr. Rudijem Rizmanom, na podlagi arhivskih dokumentov, naštel sledečo bilanco komunističnega nasilja na slovenskih po letu 1945: več kot 100.000 zunajsodno pobitih pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov, 14.000 zunajsodno pobitih Slovencev, obstoj več kot dvajset koncentracijskih in delovnih taborišč, okoli 25.000 političnih zapornikov in okrog 15.000 političnih obsojencev, blizu 60.000 nasilnih razlastitev premoženja, okoli 25.000 v Avstrijo pregnanih pripadnikov nemške narodne manjšine idr. Naj k temu dodamo še nekatere srhljive podrobnosti, kot na primer to, da je bilo med 21. In 24 junijem 1945 pobitih in vrženih v brezno Konfin blizu Kočevja 150 žrtev (Demokracija, 9. 11. 2017) in to ujetnikov, ranjencev, bolnikov in invalidov, to je z mednarodnimi konvencijami zaščitenih skupin prebivalstva. Poznana so tudi dejstva o množičnem poboju Romov, to je celih plemen z otroki, nosečnicami in starimi ljudmi vred, kot npr. na Igu (53 žrtev),  v Gabrju pri Mačkovcu (60 žrtev), v romskem naselju blizu Kanižarice (70 žrtev), pa skupina Romov, pobitih v bližini Sodražice idr. O zločinski naravi jugoslovanskega komunističnega režima govori tudi seznam največjih množičnih morilcev 20. stoletja, ki ga je objavil nemški časopis Bild, v katerem je Tito, z enim milijonom ocenjenih žrtev, pristal na »častnem« desetem mestu, kmalu za svojimi velikimi vzorniki, kot so bili  Mao Ce Tung (s 60 milijoni žrtev), Stalin (40 milijonov), Lenin (4 milijone), kamboški krvnik Pol pot (2 milijona) idr. (gl. knjigo Cirila Mraka Gre za Slovenijo, samozaložba, Ljubljana 2018). Mediji so nedavno tega prinesli tudi informacijo o množičnem poboju okrog 300 hrvaških otrok ali šest polnih tovornjakov (Novi glas, 20. 8. 2015), ki so jih po vojni skupaj s starši zajeli na begu v Avstrijo in jih pometali v Matjaževo jamo blizu vasi Pevno na Gorenjskem in hkrati o poboju okrog 770 hrvaških civilistov, vključno s starši otrok, v bližnjem Balantovem smrečju. Znano je tudi, da je bila jugoslovanska meja dolgo časa ena najbolj krvavih ter obstajajo podatki, da je bilo na njej ubitih več ljudi kot na Berlinskem zidu. Mediji so prinesli tudi podatek (Reporter, 10. 9. 2017), da je celo še 16. junija 1991 pri Holmcu padla zadnja žrtev na meji, to je begunec iz Šrilanke, in to kljub razvpiti samohvali o najbolj odprti meji. Kako je izgledalo življenje političnih zapornikov in sužnjev v jugoslovanskih gulagih, pa bi lahko Fajonova zvedela iz knjige primorskega duhovnika Stanka Sivca Skozi ogenj (Goriška Mohorjeva, 2016), kjer avtor opisuje, kako se je znašel »med sotrpini zaprtih ust, sklonjenih pogledov, z mislimi zazrtimi v prihodnost«, in kako je doživljal »svojo zasužnjeno mladost, svojo poteptano človečnost, uničeno prihodnost…Vržen na slepi tir, z vprašanji brez odgovora, problemi brez rešitve in potmi brez izhoda«. V rokah udbaških rabljev, »ki so te držali do grla v vodi, da si se potapljal, a se nisi potopil, da si se davil, a se nisi zadavil, in da si umiral, a nisi umrl…« Knjigo ji toplo priporočam, da si tudi z njeno pomočjo nekoliko uredi stvari v svoji glavi. In ne nazadnje je bilo v zadnjih letih veliko napisanega tudi o nasilju in zločinih, ki jih je komunistično vodstvo zagrešilo nad Tigrovci, Čedrmaci ter drugimi primorskimi domoljubi in tako naprej brez konca. Če je Fajonovi vse to divjaško početje premajhno, da bi smeli Jugoslavijo (in Slovenijo) primerjali z ostalimi sosednimi komunističnimi režimi, potem ji ni pomoči, ker očitno ne more ven iz svojih plašnic. Prej bi lahko rekli, da se ne moremo z njimi primerjati zato, ker mi ni znano, da bi tudi tam prišlo do takih srhljivih množičnih pokolov.

O revoluciji, kolaboraciji in razvrednotenju NOB

V svojem strahu pred rehabilitacijo kolaboracije in razvrednotenjem NOB pa se je Fajonova  lotila nepravega problema in se obrnila na nepravi naslov. Tudi če upoštevamo, da je bratomorno vojno zanetilo revolucionarno nasilje in to v tragičnih okoliščinah, ki jih v tem kratkem sestavku ni mogoče obdelati, bo namreč kolaboracija ostala zavrženo dejanje in jo nihče ne bo mogel rehabilitirati. Zato NOB-ja ne more razvrednotiti rehabilitacija kolaboracije, ampak je NOB omadeževalo in razvrednotilo predvsem revolucionarno nasilje, ki je bilo prav tako zavrženo dejanje, o čemer govorijo že skladovnice knjig, ki so se nabrale po osamosvojitvi, ko je pol stoletja skrita resnica o tem nasilju izbruhnila z vso silo na dan. Spomenka Hribar, ki odločno obsoja kolaboracijo, se je npr. v polemiki okrog NOB-ja in revolucije spotaknila (Delo, 4. 7. 2009) ob izjavo dr. Ivana Kristana, ustavnega pravnika, profesorja in rektorja univerze, da bi obsodba revolucije s strani NOB pomenila »skrunitev spomina na vse žrtve, ki so bile potrebne, da smo ustvarili novo državo, pravičnejšo od prejšnje«. Najprej je izrazila svoj dvom, ali so bile res vse te žrtve potrebne zato, da smo si ustvarili novo državo, in potem dodala, »da večje skrunitve spomina na žrtve, večje samoobsodbe revolucije, kot so bile povojne likvidacije, ni«. Da je bila nova država pravičnejša od predvojne, pa je menila, da se je s to ugotovitvijo možno strinjati…,»če pozabimo na revolucionarno nasilje, medvojno in povojno, in če pozabimo na to, da je bil velik del državljanov v tej pravičnejši državi drugorazreden«. K čemur bi še pripomnil, da pa se je, neverjetno, ta tako zelo »pravična« država prav kmalu sesula sama vase. Prav tako je Hribarjeva zavrnila Kristanovo trditev, da se z razdvajanjem NOB in revolucije izpodbija legitimnost celotne NOB. Odgovarjala mu je, »da problematizacija revolucije nič ne odvzame NOB-ju, ampak problematizira le revolucijo. Izpodbija torej le njeno legitimnost, medtem ko legitimnost NOB-ja šele zdaj izstopi kot taka. Legitimna je bila NOB, revolucija pa njen parazit«. Končno se je revoluciji potihem odpovedala in jo s tem tudi izdala ravno borčevska organizacija. Pol stoletja jo je namreč slavila s polnimi omarami napisanih knjig, ji postavljala spomenike, jo zapisovala na grobove borcev, danes pa o njej nihče noče več slišati, kot da se jo sramujejo. Vsi so samo še borci proti okupatorju. To je srž problema okrog NOB-ja, revolucije in kolaboracije, ki je globoko razklal slovenski narod, in ga še danes razdvaja, ter  bi se mu morala Fajonova nekoliko resneje posvetiti, če želi kaj prispevati k temu, da bi ta razkol enkrat presegli.

V novicah