Šola ostaja s cenzuriranim imenom

Prenovljeno stavbo Glasbene šole Vinka Vodopivca Ajdovščina tudi po uradni otvoritvi še vedno krasi cenzurirani napis brez imena skladatelja Vodopivca. Slavnostni trak na otvoritvi sta prerezala ravnateljica šole Bernarda Paškvan in ajdovski župan Tadej Beočanin.

Po zapisu o umiku imena Vodopivca na našem portalu s strani občine več kot teden dni niso poslali nobenega pojasnila. V javnost so določeni novinarji dobili samo pismo tiskovnega predstavnika, v katerem je novica o cenzuri označena kot laž. Dominantni mediji so novico o umiku imena duhovnika povsem ignorirali. Je pa o “laži” poročal Radio Ognjišče in novico o tem umaknil šele po objavi članka na našem portalu Manipulacije na Radiju Ognjišče, ki je razkril sporne uredniške poteze Tadeja Sadarja: KLIK. 

Ravnateljica je zanikala kakršenkoli vpliv župana ali politike na svojo odločitev. Poudarila je, da je Vodopivčevo ime vseeno na pročelju na manjši table ob vhodu in na kamniti table, ki so jo prenesli s stare šole. Edini razlog po njenem pa je, da je ime za fasado predolgo. Da gre za izgovor, dokazuje tudi fotomontaža napisa brez cenzure, ki smo jo bili objavili.

V ozadju so potekale živahne debate v krogih nekdanjih pevcev Primorskega akademskega zbora Vinko Vodopivec, ki so bili osupli zaradi umika Vodopivčevega imena. To je povedal tudi nekdanji predsednik zbora, danes znanstvenik, dr. Aleš Štrancar na Televiziji Slovenija. Rekel je, da je partija leta 1953 pomagala pri ustanavljanju zbora, pa Vodopivčevo ime ni bilo moteče. Vzrok za umik imena vidi v hlapčevstvu.

O otvoritvi šole je poročal tudi spletni portal Domovina v članku Blaža Čermelja:

“V govoru se slavnostni govorniki niso mogli izogniti imenu Vinka Vodopivca, enega največjih primorskih skladateljev in močno zaslužnega za razvoj slovenske glasbe. A tudi nepozornemu opazovalcu ne uide, da nanj zaenkrat spominja le uradna tabla šole, nič večja od risalnega lista. Vinko Vodopivec bi si v šoli, poimenovani po njem, zagotovo zaslužil resnejše obeležje.

Burnim polemikam in številnim pozivom navkljub se župan občine Ajdovščina, Tadej Beočanin, ni odločil, da bi predlagal postopke za dopolnitev nepopolnega napisa imena šole na njenem pročelju, kjer so, namerno ali ne, izpustili ime skladatelja Vinka Vodopivca, po katerem se glasbena šola v Ajdovščini imenuje. Nasprotno, v “vročih glavah” je našel razlog, da vse ostane tako kot je.

»Polemike glede napisa me seveda niso pustile ravnodušnega, vendar menim, da v tem pregretem času ni primerno kar koli spreminjati. Ko se bodo glave ohladile, se bomo v miru pogovorili, kaj in kako naprej,«je ažurno odgovoril na vprašanje Domovine ali bodo na občini in v vodstvu šole vendarle razmislili in še pred otvoritvijo odpravili nespretnost.

Naštel je številne aktivnosti in zaplete, ki so spremljali prenove nekdanje gimnazije v novo glasbeno šolo. Počasno delo in stečaj prvotno izbranega izvajalca, ki so ga morali zamenjati z domačim, je povzročilo, da so izgubili leto dni in s tem predvideno odprtje ob lanski 70-letnici šole in 140-letnici rojstva Vinka Vodopivca.

»Zato mi verjemite, da se z napisom na stavbi nisem ukvarjal. Pomembno je, da je Ajdovščina, četudi z zamikom, dobila najbolj funkcionalno in najlepšo glasbeno šolo v Sloveniji, v to sem prepričan.« je še zapisal v odgovoru našem mediju.

Nova glasbena šola, očitno ponos kraja in tamkajšnjega župana, bo torej do nadaljnjega ostala brez polnega imena na svojem pročelju: rojak Vinko Vodopivec bo naključnemu obiskovalcu in drugim nepoznavalcem ob pogledu na šolo ostal zamolčan.

A kot pravi župan, mu je pomembno le, da so prišli do “najbolj funkcionalne in najlepše glasbene šole v Sloveniji.”

Vse lepo in prav. Morda je z javnim denarjem ki so mu ga zaupali občani, res zgradil novo šolo. In verjetno mu bo dobro služila, ko se bo pred ponovnimi volitvami postavljal z narejenim v iztekajočem se mandatu. Ni dvakrat za reči, da mu bo dejstvo, da je iz imena spustil “farja”, pa čeprav velikega skladatelja in Slovenca, pri njegovih volivcih celo koristilo.

A ravno takšna ideološka logika je največja rak rana današnje Slovenije. Prav miselnost, da ni pomembno, da se na pročelju naših šol, vrtcev, knjižnic, javnih ustanov … sklicujemo na velike osebnosti naše zgodovine, seče korenine našemu narodu.

Morda je to tudi del politike njegove stranke, za katero se slovenska zgodovina pogosto začne in konča z “narodnoosvobodilnim bojem” in komunistično revolucijo 41-45. A zagotovo ni del politike in miselnosti, kakršno bi morali Slovenci zavzemati v sodobnem svetu, če želimo ohraniti svojo narodno zavest in nacionalno identiteto, glede česar nas tako redno opozarja 106-letnik Boris Pahor.

Kljub vsemu župan vsaj ustno odpira odprta vrata za razpravo o vrnitvi Vinka Vodopivca na pročelje šole, kar je vredno pozdraviti, predvsem pa si zapomniti. Zapomniti zato, da ko se bodo, kot pravi “glave ohladile” in prah v medijih polegel, res “pogovorili kako in kaj naprej.”

Na to njegovo “obljubo” ne bo pozabil vsak zaveden občan, Primorec, Slovenec, ki ga je zgodba pritegnila. Tudi Domovina je zagotovo ne bo pozabila.”

 

 

 

V novicah