Čar upravljanja državne lastnine

Težko je kaj spremeniti  v družbi, ki je desetletja navajena na tipizirano obliko informacij. Novice so namenjene družbeno-politični vzgoji, ne pa verodostojnosti. Komentarji in ideje, ki niso v slogu kot smo ga vajeni, sprožijo v nas nelagodje in odpor. Ali pa so že blizu temu, kar danes imenujejo »sovražni govor«.

Mislim, da živimo v času, ko smo še daleč od tega, da bi vsak od nas znal razmišljati kritično in neobremenjeno. Tudi moje razmišljanje je pristransko v tem smislu, da imam odpor do puhlosti, praznega besedičenja in sprenevedanja pomembnežev, ki imajo oblast in ”gospodarijo” z bogastvi naše države. Mislim, da sta korupcija in hipokrizija v naši družbi že dosegli kritično mejo, vendar kljub temu upam, da obstaja še toliko kritičnih in poštenih posameznikov, ki bodo našli moč, da bodo spremenili pogubne prakse.

Trenutno vroča tema so gradbeni projekti. To je pomembna tema, saj gre za veliko denarja in bi morali biti ti projekti v korist  vseh nas, državljanov. Žal moram ugotoviti, da je to, kar vidim in slišim že prav dolgočasno podobno projektom iz preteklosti, ki so se v glavnem slabo končali. Ponavljajo se stare zgodbe. Imamo velik projekt, visoke cene, veliko medijske pozornosti, menjave odgovornih, visoke plače, še višje odpravnine, pritožbe, revizije, naraščanje stroškov. Na koncu pa nimamo nikogar, ki bi bil zares odgovoren, kajti vsi, ki so v soju žarometov, so hitro zamenljivi.

Samo naivni verjamejo, da se  vse dogaja slučajno.  Gre za sistem dela kriminalne združbe, ki upravlja to državo. Izgovori na zakonodajo pa na postopke so tragikomični, saj je vendar oblast tista, ki zakonodajo in postopke določa. Če so v dvomih, da to znajo,  bi lahko  preprosto prevedli avstrijsko zakonodajo, če ta funkcionira tam,  bi morala tudi nekaj kilometrov južneje, kajne?!  Lahko bi preprosto sprejeli zakon in  skrajšali postopke, saj so vendar oblast.

Lep primer je  karavanški predor: Stvar je v bistvu zelo preprosta, ker polovico predora že gradi Avstrija, ki že ima vrednost projekta. Če Avstrijci za svojo polovico plačajo nekaj manj kot 90 milijonov, bi bil logičen sklep, da bo pri nas cena zaradi nižjega standarda oziroma nižjih plač še nižja. Temu ni kaj dodati, tudi oblast z vsem velikanskim aparatom, analizami in komisijami bi morala priti do podobnega rezultata, pa kar ne pride do njega. Težave so v nekakšnih postopkih in ovirah, ki so jih postavili sami, zdaj pa v mukah iščejo rešitve.

Drugi razvpiti primer je drugi tir. Zgodba z veliko publicitete in velikimi apetiti, ki jih niti ne skrivajo. Dogaja se tako tipično in tako predvidljivo, da lahko že napovemo razplet.  Na pamet je težko oceniti,  kolikšna je realna cena takega projekta. Profesionalni novinarji bi lahko izbrskali podatke o vrednostih primerljivih  projektov v tujini.  Sam sem, naprimer, zasledil podatek, da je portugalsko svetovno čudo – most Vasco da Gama v Lizboni, dolg 17 km čez reko Tajo, stal 1,1 milijarde ameriških  dolarjev. Čez most poteka šestpasovnica, zgrajen pa je bil v letu in pol.  S preprosto kmečko logiko bi presodil, da je gradnja tako ogromnega projekta v vodi precej bolj zahtevna, kot pa delo na trdem kraškem terenu. Vendar pri nas logika ne deluje. Naši mediji običajno še modro pripomnijo  da ”dela potekajo na posebej zahtevnem terenu”.  Pustimo se presenetiti…

Žal vidimo, da velik del javnega sektorja funkcionira na podoben način. Če bi kolektivna odgovornost in državno lastništvo prinašali blaginjo, bi bili Venezuela in Kuba del najbolj razvitega sveta. Pa nista… Dejstvo je, da država načrtno zatira zasebno iniciativo in privilegira javni sektor, kar je tipičen pojav za komunistične režime. Ne zavedamo se, kako nas tak režim siromaši in Slovenijo potiska na obrobje.

Druga vroča tema tega poletja so zveri. Volkovi so seveda del narave in so mesojedi. Njihovi potomci so hišni ljubljenčki, za katerih zdravje in dobro počutje je marsikdo pripravljen potrošiti velik del družinskega proračuna. Sam sem se z volkom srečal pred nekaj leti na gozdni poti, bilo je veliko snega, po ozki gazi sva si izza ovinka prišla iz oči v oči. Sive oči in leden pogled, pa vendar veličasten dogodek. Za trenutek je postal, se obrnil in stekel po gazi v nasprotno smer. Zame je bilo zanimivo doživetje. Dogodki v zvezi z zvermi  imajo orgomno publiciteto in sprožajo neslutene strasti pri ljudeh. V naravi pač tako, da hrano potrebujejo ljudje in žival.   Če bi država kmetom plačala pošteno odškodnino, bi se verjetno kmetje lažje sprijaznili z izgubami. Država pa je nad kmete poslala birokrate. Verjetno se tudi  katera od 27.000 nevladnih organizacij ukvarja  s tematiko zveri, vendar tega ne vem.   Vem pa, da smo na pragu recesije , da se  več kot polovica birokracije ukvarja sama s sabo in da bi morala država nujno ukrepati v smeri racionalizacije

V novicah