Branko Tomažič: Preimenovanje je škodljivo in bi koristilo neofašistom

Državni zbor je ponovno odločal o tem, ali praznik vrnitve Primorske k matici preimenuje v praznik aneksije oziroma priključitve Primorske. To se doslej ni zgodilo predvsem zaradi nekaterih primorskih politikov in mnenjskih voditeljev, kakor tudi zgodovinarjev, ki opozarjajo na napačno poimenovanje. Slednjič je Državni zbor zavrnil preimenovanje, čeprav je levica pri njem vztrajala do zadnjega.

Eden od ključnih borcev za zgodovinsko resnico, ki je uspel zaustaviti preimenovanje je Branko Tomažič (SLS), član Državnega sveta, sicer pa nekdanji poslanec Državnega zbora.

Kako ste v državnem svetu videli polemiko glede praznika vrnitve Primorske k matični domovini?

Mi smo ta zakon spremljali že prej. Predlagan je bil že v prejšnji vladi, a ni bil sprejet, ker je vlada odstopila in je prišlo do volitev. Sedaj pa se je hotel poslanec Nemec s tem zakonom eksponirati in biti všečen, kot jim pravi, primorskim rodoljubom. Vendar pa zakon ni dober in niti ni potreben, ker ne prinaša neke dodane vrednosti.

Po drugi strani pa ne govoriti, da smo se Primorci šele takrat, ko je osvobodilna fronta leta 1943 v Ljubljani sprejela, da se Primorska priključi, začeli razmišljati, da se priključimo matični domovini. Mi to govorimo že od gibanja pomlad narodov, ki je bilo v Evropi, ko so se vsi narodi hoteli združevati. Takrat so tudi pri nas začeli dejavnosti taborov. Na taborih je bila glavna stvar, da se morajo Slovenci združiti v enem narodu. Združiti. To je bila lepša stvar kot vrnitev. Tabor v Vipavi, tabor v Brdih, v Sežani … je vedno narekoval, da se moramo primorski Slovenci združiti z matično domovino. Načelo osvobodilne fronte je priključitev. A termin priključitev je negativen v mednarodnem pravu, saj hočeš ti nekaj priključiti. Zato je to neka aneksija oziroma okupacija. Mi o tem ne moremo govoriti. Mi smo vedno bili del naroda in smo hoteli biti del naroda, zato se ne moremo priključiti kot del naroda. A je ta centralni del naroda kaj več od Primorskega? Vsi smo enaki, zato smo se vrnili. Ker smo bili po Londonski pogodbi dani Italiji, potem pa leta 1947 vrnjeni nazaj k matični domovini.

Kaj pa Osvobodilna fronta (OF)?

V kolumni zgodovinarja Tina Mamića je pojasnjeno, zakaj izraz priključitev ne ustreza zgodovinskim dejstvom.
https://vipavska.info/2019/04/03/primorska-ni-bila-anektirana/

Tu gre najbrž tudi za to, da bi dajal večji pomen osvobodilni fronti. Kot da je Osvobodilna fronta vrnila Primorsko Sloveniji. Ni res. Primorci smo se že od leta 1920 naprej borili, spomnimo se požiga narodnega doma in bazoviških žrtev. Vemo, kakšne akcije je imel Tiger, vemo, kdo je bil Virgil Šček, vemo, kdo je bil kaplan Martin Čedermac in kaj vse je primorska duhovščina naredila za obstoj knjižnega jezika. Skrili so knjige, da jih niso zažgali Italijani. Ta odpor se je vršil že od leta 1920. In ne govoriti, da se je ta odpor začel leta 1943. In ne nazadnje lahko tistim, ki zagovarjajo Osvobodilno fronto, rečemo, da so Primorsko osvobodili primorski partizani in rodoljubi. Potem pa je naredila slovenska in jugoslovanska oblast številne neumnosti v Trstu in Gorici, da smo izgubili najbolj vitalni mesti, ki jih ne bi smeli izgubiti. Tu je bila Primorska dobesedno okradena meščanskega življenja. Kajti podeželje potrebuje mesto prav tako, kot mesto potrebuje podeželje. In Primorci po drugi svetovni vojni nismo imeli enega mesta, kjer bi se vršila kultura in kjer bi se vrtelo znanje. Sledila je pompozna zgraditev Nove Gorice kot nov del in dokazovanje temu kapitalističnemu svetu, kaj mi zmoremo. A mi smo izgubili pljuča. Primorska je z izgubo Trsta in Gorice izgubila pljuča.

Zakaj je priključitev zgodovinsko neresničen izraz?

Priključitev je negativna beseda, ki bo spodbujala fašiste, se pravi današnje neonaciste v Italiji, ki so zelo v vzponu in ki hrepenijo po primorski zemlji. Vemo, kaj je Tajani, predsednik Evropskega parlamenta, zadnjič rekel v govoru v Bazovici. Da je Dalmacija italijanska, da je Istra italijanska. Te težnje imajo neofašisti stalno. Zakaj bi mi zdaj dajali fašistom vetra v jadra, da bi lahko iz tega delali mednarodni škandal. Vemo, da so desne radikalne stranke v vzponu. Se pravi da lahko pridejo tudi na oblast. Zato je to velika napaka.

Problem, ki je še hujši, pa je to, da je zaradi mednarodnega prava aneksija negativna beseda. In kar vidim jaz med ljudmi, vsi pravijo, da je res nepotrebno to preimenovanje. Da je vrnitev k matični domovini kar v redu, lahko bi bila pa to, lepši pojem, kot ga imajo Prekmurci, združitev slovenskega naroda pod isto državo. No, nekateri govorijo, da takrat ni bilo države, da se ni mogla kam vrniti Primorska. Vrnila se je k narodu. Svojemu matičnemu narodu, Slovencem.

Na koncu ste bili prvopodpisani pod veto? Kaj ste želeli s tem povedati?

Prvopodpisani sem bil zato, ker sem Primorec, nato smo se pa skupaj dogovorili. Saj zgodovina je znana, ampak te želje naših mladih komunistov so napačne. Mi se moramo ukvarjati s problemi, ki jih imamo, ne pa dajati pomena nepomembnemu izrazoslovju. Ali je to gospodarstvo, ali je to sociala, ali je to večja dodana vrednost, ker na koncu bomo preživeli zaradi dela. Ne zaradi govoričenja.

In res neke populistične stranke tu v Sloveniji vidijo samo, kako bi delile, kako ne bi delale, kako bi vzdrževale lažno socialo. Ker jaz trdim da je sociala je premajhna za tiste, ki jo potrebujejo in prevelika za tiste, ki je ne potrebujejo. Ker pri nas je lažne sociale polno, ker se veliko ljudem daje socialne pomoči, ki jo ne bi smeli dobiti. Obenem je tudi premalo preglednosti in premalo nadzora. Ker z lažno socialo se kupuje, vemo kaj, volilna mesta.

Se pravi je vzrok za preimenovanje praznika politični prestiž?

Tomažiču je tokrat uspelo ustaviti Nemca, ki smatra, da je bila Primorska anektirana. FOTO: Arhiv Državnega sveta

Politični prestiž in pa ponovno dajanje pomena partizanskim načelom in osvobodilni fronti. Priključitev. Je pa tudi res tudi to. Od nekdaj se govori po vojni o priključitvi. Vse proslave so bile priključitev. Ampak oni ta pomen vzdržujejo zaradi tega, da dajejo pomen osvobodilni fronti. Nobenega pomena pa nočejo dajati Tigrovcem in vsem ostalim, ki sem jih naštel in so res krvaveli pod fašizmom, ko je bilo hudo. Takrat pod fašizmom sta se v vasi ena, dve družini prodali fašistom. Da so sprejeli njihova načela in imeli od tega korist. Službo, ugodnosti. Danes se bojim, da bi se večina ljudi prodala fašizmu. Toliko je bil takrat narod zaveden. In zato ne moremo govoriti, da je osvobodilna fronta priključila Primorsko Sloveniji. Mi tu, naši starši, naši dedje, ki so se borili in krvaveli, da se je ohranilo slovensko besedo in slovensko misel. Lahko smo ponosni na te naše prednike in te pomembne ljudi, ki so pripomogli, da je slovenski živelj ostal.

Državljani pravzaprav zelo malo vedo o Državnem svetu. Kako je v praksi videti delo državnega sveta?

Državni svet zastopa interese delodajalcev, delojemalcev, sindikatov, sociale in lokalnih interesov. Tukaj so neposredno vključene tudi občine, saj je največ predstavnikov županov, 22. Tako se v politiko prenašajo tudi direktni lokalni interesi. Državni svet je drugi dom, senat, ki na vso zakonodajo, ki jo sprejema državni zbor, daje svoje pobude in predloge, ali pa jih tudi negira, če so slabi. Državni svet ima dobro pravno službo, ki ima dobre strokovnjake, ki vplivajo na te stvari. Ne nazadnje ima potem tudi odbore za gospodarstvo, zdravstvo, kmetijstvo, socialno politiko, mednarodne odnose, lokalno politiko … Nekateri pravijo, da ni potreben. Je potreben. Nima neke velike moči, vendar pa opozarja na stvari, pri katerih lahko Državni zbor ali vlada enostransko razmišljajo in zavedejo javnost. V prejšnjem mandatu je bila takšna stvar, da se je v ustavo vpisala oskrba z vodo. Jaz imam idejo, da bi poizkušal v ustavo zapisati, tako kot so Švicarji, prehransko varnost. Mi se sploh ne zavedamo, koliko druge države dajejo na pomenu hrane. Pri nas pa ne. Pri nas je to nebodisigatreba, zdaj vidimo, kaj delajo volkovi medvedi po Sloveniji. To je nezaslišano, da lahko neke civilne skupine ustavijo normalno gospodarjenje z volkom in medvedom.

Dobro, do tega vprašanja bova ponovno prišla malo kasneje. Se vam zdi, da je delo tega organa dovolj slišano?

Ne, ni slišano, zato ker ga mediji bojkotirajo. To je čista politična zgodba leve opcije, v kateri ne pustijo, da bi se slišal glas državnega sveta. A v državnem svetu je veliko dobrih predlogov, veliko dobrih rešitev in pobud. Vendar sam opažam, da niso slišane. Če so štirje predsedniki na neki proslavi, tu mislim na predsednika države, predsednika parlamenta, predsednika državnega sveta in predsednika vlade, je od preostalih velikokrat odrezan predsednik državnega sveta.

Mislim, da ta zelo dobro vodi državni svet, pušča dobro diskusijo, da se problemi razčiščujejo. Po drugi strani ima pa drugačne politične nazore, kot jih imata vlada in državni zbor. Novinarji večkrat ne povedo zanj in ga niti ne pokažejo. To se meni zdi cinično. Da si upamo biti tako enostranski. To ni svoboda govora. Pri nas je enoumje še vedno prehudo. Ali pa se govori o nekih stvareh, ki so se v svetu dogajale, ki so za nas imaginarne, brezpredmetne. Ko se pa pri nas nekaj dobrega zgodi oziroma predlaga, tega se pa ne pove.

Katerim temam posvečate največ pozornosti v svojem, zdaj že eno leto in pol trajajočem mandatu državnega svetnika?

Jaz prihajam s področja kmetijstva. Najbolj značilne teme so o škodi o divjadi, sprašujem vlado, zakaj ne spoštujemo Bernske konvencije, ki govori, da moramo z zvermi upravljati. Sedaj zaradi številčnosti delajo velike škode. Zakaj se ni ustavil uvoz mesa iz Poljske, ki je bilo dvomljive kakovosti. Tu bi morala država odreagirati. Trenutno sem dal že približno devet vprašanj. V naslednjem sklicu bom dal vprašanje, zakaj nimamo zagotovljene zdravniške oskrbe.

Po drugi strani sem dal tudi pobudo, da neposredna plačila v kmetijstvu dobivajo tisti, ki zemljo obdelujejo. Ker sedaj jih dobi veliko takšnih, ki zemlje ne obdelujejo. Tukaj kršimo evropsko zakonodajo, kajti tam striktno piše, da neposredna plačila v kmetijstvu lahko dobi le tisti, ki zemljo obdeluje. Mi bi pa radi dodali še zraven in prideluje hrano. Kajti pri nas je hrane premalo, druge države dajo vse na pridelavo hrane in samooskrbe, pri nas pa samo preveč razmišljamo o varovanju okolja. Prav je, da se o tem razmišlja, vendar ne na tak način, da se v določenih okoljih, kjer je natura 2000 ali kjer so neki ekološki otoki, sploh ne moreš več kmetovati. Tvoja zemlja kot lastnina je brezpredmetna, ker ti dajejo take pogoje za kmetovanje, da ne moreš na tisti zemlji nič pridelati. Mi pa trdimo, da lahko tudi na teh področjih kmetuješ po tradicionalnem načinu. To pomeni, da še vedno prideluješ hrano in uporabljaš čim manj gnojil in fitofarmacevtskih sredstev. Pri nas je vse skregano in postavljeno na glavo, ker razni ljudje v teh društvih, kot so DOPS, diktirajo ustroj gospodarjenja vsem kmetom. In nam onemogočajo pravico do kmetovanja. To je postal v Sloveniji velik problem. Ker za volkove in medvede smo ministrstvo za okolje, fakulteta, zavod za gozdove in kmetje sprejeli skupen sklep, koliko volkov in medvedov gre v odstrel, da ne bi prišlo do povečanja populacije, ker jo je preveč. In upravno sodišče ne more potem ustaviti takšne strokovne skupine, napram tistemu malemu društvu, ki zagovarja, da se ne sme te divjadi streljati. To je noro, da lahko upravno sodišče to ustavi. To upravno sodišče ti lahko reče, da ne smeš tega, da ne smeš drugega delati. Saj ni upravno sodišče tisto. Mi imamo vlado, ki skrbi za življenje v naši državi. Ne pa da se s takšnimi problemi ukvarja upravno sodišče.

Saj če ne bi bilo javne razgrnitve in javne polemike okrog tega. Če se ne bi dogovorili, se strinjam, da lahko upravno sodišče zahteva, da mi to strokovno uskladimo, vendar smo to naredili. Vem, ker sem tudi sam član te komisije za upravljanje z zvermi.

Ste uspešen vinogradnik. Stanje na področju kmetijstva vidite tako dobro kot malokdo.

Smo vinogradniška družinska kmetija. Sedaj pomagam sinu, ker je sin pred petimi leti prevzel kmetijo kot mladi prevzemnik. Kljub temu da sem imel še osem let do upokojitve. Odločili smo se zavestno, da damo mladim možnost, da začnejo gospodariti. Ko si mlad si malo bolj aktiven, agresiven, več si upaš vložiti, čeprav se o vseh stvareh pogovarjava, dogovarjava in stvari skupaj načrtujeva. Lahko pa rečem, da bi bilo marsikje prav, da bi starši ali celo stari starši dali kmetije v upravljanje mladim, ker je to edini cilj razvoja in napredka v smislu pridelave in samooskrbe hrane. Čeprav je danes v Sloveniji ta predznak zagotovitev prehranske varnosti zelo negativen in premalo pomemben. Narodi, ki so bili po vojni in med vojno lačni, se tega še kako zavedajo. Pri nas pa smo že tako navadili ljudi, da mislijo, da se hrano kupi v Hoferju, Lidlu, Mercatorju, Eurospinu … Vendar ni tako, hrano je potrebno pridelati. Pred leti, ko je manjkal sladkor v Evropi , zato ker so ga multinacionalke umaknile iz prodaje, nismo dobili evropskega sladkorja, Srbija nam ga je prodala. Le tako smo lahko zagotovili sladkor na policah. Z vsako hrano bo tako, najprej bodo države skrbele zase, in če bodo imele viške, jih bodo dale sosednji državi. In mi na temu premalo delamo.

Po drugi strani pa pride v Slovenijo preveč hrane dvomljive kakovosti, nižjega ranga in blagovnih znamk, ki so pod vprašajem. Med drugim tudi zato, ker je nadzor v Sloveniji premajhen. Tu sem dal poslansko pobudo za večji nadzor nad uvoženo hrano. Naš kupec oziroma potrošnik mora jesti varno hrano.

Kaj se trenutno dogaja na področju vinogradništva v Sloveniji?

Vinogradništvo je zaradi preteklih slabih letin, lanska je bila dobra, v delni krizi. Težko je na naših vinogradniških legah konkurirati vinogradništvu Italije, Francije, ki je na ravnini. To je ena stvar. Druga stvar je, da imamo mi majhne pridelke, od 5 – 10 ton grozdja na hektar vinograda. Medtem pa v Venetu pridelajo tudi po 30 ton grozdja na hektar. To vino, ki je ceneno, prihaja tudi na naš trg. Nato ga polnijo razne kleti in trgovske verige, pa tudi nekatere vinogradniške kmetije, ki so kot d. o. o. To vino niža ceno našemu vinu, za tako ceno pa ga mi, kmetje vinogradniki, ne moremo pridelovati. Zato se bojim, da bo kriza v vinogradništvu vedno večja. Ne znamo pa razumeti tega, da mora vsak ki danes profesionalno kmetuje, na koncu meseca in na koncu leta, imeti toliko, da pokrije vse stroške, da je pokojninsko in invalidsko zavarovan in da tudi živi.

Pristopa, kot so ga leta nazaj delali polkmetje, ki so iz pokojnine oziroma plače vlagali v kmetijstvo, ni več. To zdaj opažam pri breskvah, kjer se je slabo plačevalo breskve, ko je prišel nov lastnik iz Srbije. Ljudje, ki so imeli 3, 4, 5 hektarjev, so na koncu videli, da je računica negativna, in s tem prekinili. Ker bi drugače šli v bankrot. In to ni dobro. Nekateri ne razumejo v Sloveniji, da mora biti kmet partner živilski industriji. Dobro je, da je proizvodnja naročena. To se pravi, da je sklenjen poslovni dogovor, med kmetom in živilsko industrijo. Vmes je lahko tudi zadruga. Le tako bomo obdržali podeželje in poseljenost. Kdor živi od kmetijstva, mu mora na koncu nekaj ostati. Pri nas je tudi veliko študiranih kmetov, ki tudi hočejo imeti dohodek kot njihovi sovrstniki, ki so po raznih drugih službah.

Kako pa kaže kmetijstvu v Vipavski dolini?

Kmetijstvo je s problemi Agroinda, breskvi, burje in zelenjave kar malo v padcu in se je malo degradiralo. Mislim sicer, da je trenutno kar nekaj zelo dobrih vinogradniških kmetij, ki so uspele na domačem in svetovnem trgu. Klet odkupuje, upam, da bo bolj pogumno šla v večje odkupe, s tem bomo tudi obdržali več vinogradov. Vendar ne na tak način kot lani, ko so bile cene prenizke. Če kdo misli, da bo kmet delal zastonj, ne more. Upam, da bo tudi zgornja Vipavska dolina dobila kaj namakanja, to je za sadjarsko in vrtnarsko proizvodnjo nujno. Res pa je, da ne bomo ne primorski ne slovenski zelenjadarji konkurenti zelenjavi, ki prihaja iz Italije. In to ne prihaja najboljša zelenjava, prihaja zelenjava iz tretje kakovostne skupine. Ta pride v Slovenijo po nižji ceni, po kateri v Sloveniji ne bomo pridelovali. In kar je najhuje, veletrgovci tako stiskajo tudi tiste, ki zelenjavo pridelujejo zanje. Ti predelavo potem opuščajo, ker nimajo nič od nje. Tam je kar nekaj takšnih velikih pridelovalcev, ki so imeli pet hektarjev solate, korenčka … Pravijo, da je cena prenizka, da bi se mu to izplačalo.

Mislim pa, da je velik, velik potencial v Vipavski dolini nastanitveni turizem. Manjše kmetije bi morale razmišljati, da imajo še dve tri sobe za oddajo, ali pa apartmaje. Ker to je ta dodatni dohodek. Opažam, da je za tiste, ki so to začeli delati to zelo dobrodošla stvar. In skoraj nujna. Vidim, da je Vipavska dolina za turizem zelo zanimiva. Ko imamo degustacije, k nam hodijo iz celega sveta. Na kmetiji imamo dva apartmaja. K nam prihajajo ljudje vse od Kitajske, Avstralije in Amerike ter hvalijo našo ponudbo. Turizem ni več, kot je rekel znani turistični delavec, samo morje in sneg, danes je turizem okolje, kulinarika in vino. Tega imamo na Vipavskem veliko, to znamo in to so samo spodbude za več sobodajalstva. Vem, da je veliko hiš praznih, zakaj ne bi naredili kakšne sobe. Kakšen senik je prazen, tudi kakšen hlev, ki se lahko preuredi. To niso tako veliki stroški. Ljudje ne potrebujejo prestiža, ker potem bodo šli na druge destinacije, potrebujejo našo preprostost, našo enostavnost, našo priljubljenost. Ker gost potrebuje tudi to domačnost. Gostom lahko prodajamo tudi svoje izdelke, to ni samo vino, lahko so suhomesnati izdelki, siri, lahko so tudi čaji, zelišča, posušeno sadje, sveže sadje … Zdaj so tudi oljke v Vipavski dolini.

Svet nas pozna. Toskana je bila pojem turizma pred leti, zdaj je Vipavska dolina. Upam da bomo to znali izkoristiti.

Kako vidite vpliv Primorske v državni politiki? Zdi se, da je njen vpliv v zadnjih letih upadel, da je Primorska postala manj pomembna?

Prva stvar je, da smo kar nekaj podjetij izgubili, nekaj podjetij pa se je preprodalo v tuje roke.

Ne nazadnje pa obstaja tudi klub primorskih poslancev. Saj nas ni veliko, ampak nekaj nas je. Saj tudi druga področja v Sloveniji niso tako močna ali tako zastopana. Štajerci so bili veliko časa močni. Ampak močni, zakaj. Ker jih je bilo iz določene politične opcije malo več in so bili v vladi. Ko si v opoziciji si majhen, si ranljiv. Nimaš neke moči. Res pa je, da morda primorski poslanci tudi takrat, ko so v vladi, premalo naredijo za prostor. Imajo moč, imajo predlog. Jaz vem, ko sem bil sam poslanec, koliko stvari smo naredili za Vipavsko dolino, da so šle stvari naprej. Naj omenim gradnjo bazena v CIRIUS in podaljšanje avtoceste od Loga do Vipave s pomočjo amandmaja. To so takšne stvari, ki jih lahko narediš, če si ob pravem času na pravem mestu, če imaš ideje in ti je za kraj mar. A nekaterim poslancem, kot vidim, zdaj prihajajo na misel samo populistične stvari in tega je v Sloveniji bilo preveč. Mi moramo delati na gospodarstvu. Če gledamo določene države, velike države, je važno gospodarstvo. Ne retorika, ne politična ekonomija, ne fakulteta za družbene vede. Ker pri nas je tega preveč. Tudi to potrebujemo, seveda potrebujemo. Ampak mi damo premalo pomena gospodarstvu. Mislim, da je gospodarstvo skupaj s podjetniki in obrtniki steber slovenskega davkoplačevalskega prostora, a jih imamo kot za kriminalce. Inšpektorji jih nadzirajo, maltretirajo in šikanirajo, namesto da bi jim pomagali biti še bolj ustvarjalni, da bi še bolje delali. Pri nas je vse to postavljeno na glavo. Obenem pa se tistim, ki pa pobirajo iz proračuna, že prej sem omenil prejemnike lažne sociale pusti, da lahko živijo na račun države, na račun katere pa ne bi smeli živeti.

V novicah